17. 9. 2018
Tednu mobilnosti ob rob
|
Evropski teden mobilnosti, ki ga kakor vsako leto obeležuje tudi Mestna občina Nova Gorica, je postregel s številnimi zanimivimi in poučnimi prireditvami. Ni moj namen, da bi jih našteval ali jih komentiral, saj so dovolj dobro opisane na občinskih spletnih straneh in v različnih publikacijah, temveč se bom ob tej priložnosti raje vprašal nekaj drugih stvari.
Kakšen je smisel tega, da že od mojih šolskih let dalje vsako leto ob koncu septembra za nekaj dni zapremo Kidričevo ulico, si s tem nakopljemo gnev mimovozečih, razen tega pa ne storimo ničesar? |
|
Kakšen je smisel tega, da enkrat letno organiziramo kolesarski zajtrk, delavnice in izobraževanja, ostalih 360 dni na leto pa na to pozabimo?
Kakšen je smisel tega, da je mobilnost kot Andrejev sejem, na katerem se nekaj dni na leto zabavamo, nato pa rekvizite naložimo na vozove in jih odpeljemo neznano kam?
Učni proces, po kateri prebivalci – tako mladi kakor tudi starejši – dojamejo, da bodo morali za zeleno, čisto in avtomobilske pločevine razbremenjeno mestno središče začeti pri sebi, je dolgotrajen in ni preprost. In, da bodo ljudje začeli razmišljati na tak način in da bodo krajše razdalje premagovali na kolesu, skiroju ali v mestnem avtobusu, tudi za ceno premraženih prstov, neperfektne pričeske ali blatnih čevljev, bo potrebna drugačna, bolj aktivna spodbuda.
V MONG takšna spodbuda manjka in nič ne kaže, da bi si kdorkoli prizadeval, da bi do nje prišlo. Sistema izposoje koles ni. Manjka sodoben mestni promet z navezavo na železnico in parkirišča na obrobju. Mreža kolesarskih stez je pomanjkljiva. Manjkajo projekti, povezani z električno mobilnostjo. Manjkajo mobilne aplikacije, ki bi te storitve povezovale in jih naredile uporabniku prijazne. Manjka komunikacija s sosednjimi občinami z obeh strani meje.
V Goriški.si ne želimo, da ostane trajnostna mobilnost domena ekscentrikov, ki jih okolica čudno pogleduje in jim trobi, ko v jutranji prometni konici prevažajo otroke na kolesarskih stolčkih, ali ko na temnem avtobusnem postajališču brez nadstreška in z nedelujočo elektronsko tablo prihodov zaman čakajo, da se bo pripeljal kak avtobus, temveč želimo, da postane to – po zgledu razvitih držav – nekaj, s čimer bosta naše mesto in regija zgled ostalim.
Zavedamo se, da je potreben odločen korak naprej. Čas je za trajnostno mobilnost. Čas je za NOVO Gorico.
Kakšen je smisel tega, da je mobilnost kot Andrejev sejem, na katerem se nekaj dni na leto zabavamo, nato pa rekvizite naložimo na vozove in jih odpeljemo neznano kam?
Učni proces, po kateri prebivalci – tako mladi kakor tudi starejši – dojamejo, da bodo morali za zeleno, čisto in avtomobilske pločevine razbremenjeno mestno središče začeti pri sebi, je dolgotrajen in ni preprost. In, da bodo ljudje začeli razmišljati na tak način in da bodo krajše razdalje premagovali na kolesu, skiroju ali v mestnem avtobusu, tudi za ceno premraženih prstov, neperfektne pričeske ali blatnih čevljev, bo potrebna drugačna, bolj aktivna spodbuda.
V MONG takšna spodbuda manjka in nič ne kaže, da bi si kdorkoli prizadeval, da bi do nje prišlo. Sistema izposoje koles ni. Manjka sodoben mestni promet z navezavo na železnico in parkirišča na obrobju. Mreža kolesarskih stez je pomanjkljiva. Manjkajo projekti, povezani z električno mobilnostjo. Manjkajo mobilne aplikacije, ki bi te storitve povezovale in jih naredile uporabniku prijazne. Manjka komunikacija s sosednjimi občinami z obeh strani meje.
V Goriški.si ne želimo, da ostane trajnostna mobilnost domena ekscentrikov, ki jih okolica čudno pogleduje in jim trobi, ko v jutranji prometni konici prevažajo otroke na kolesarskih stolčkih, ali ko na temnem avtobusnem postajališču brez nadstreška in z nedelujočo elektronsko tablo prihodov zaman čakajo, da se bo pripeljal kak avtobus, temveč želimo, da postane to – po zgledu razvitih držav – nekaj, s čimer bosta naše mesto in regija zgled ostalim.
Zavedamo se, da je potreben odločen korak naprej. Čas je za trajnostno mobilnost. Čas je za NOVO Gorico.