12. 3. 2018
So stvari, ki niso naprodaj!
Glas z današnjega protesta, na katerem smo aktivisti Goriške.si skupaj s predstavniki civilnodružbenih gibanj nastopili proti prodaji Laščakove vile na javni dražbi, je segel širom Slovenije in tudi onkraj nekdanje meje.
Govor, ki ga je naš aktivist Gabrijel Fišer prebral na protestu, objavljamo v celoti.
SO STVARI, KI NISO NAPRODAJ!
Najprej vse skupaj prav lepo pozdravljam. Verjetno me mnogi ne poznate. Moje ime je Gabrijel Fišer, po osnovni izobrazbi sem zdravnik kirurg, v prostem času pa sem med drugim tudi aktivist Goriške.si. Zahvaljujem se vsem, ki ste na protest prišli in nam s tem izkazali podporo.
Pobuda za protest, na katerem smo se zbrali danes, je bila pravzaprav čisto spontana. Tu je zbrana civilna družba z obeh strani nekdanje meje; prisotne so različne organizacije, gibanja in tudi posamezniki, ki jim ni vseeno za dogajanje okrog Vile Rafut. Ko se je razvedelo, da namerava župan mestni svet na marčevski seji pozvati k soglasju k prodaji vile na javni dražbi in jo s tem prepustiti neizprosnemu trgu prekupčevalcev in zasebnikov z nejasnimi nameni, je med nami zavrelo. Odločili smo se, da napnemo vse sile, da to preprečimo.
Ne verjamemo, da so možnosti za vilo izčrpane. Ne verjamemo, da ne lokalna in ne državna oblast ne moreta najti načina, ki bi speči lepotici vdahnil novo dušo in jo obogatil z novimi vsebinami. Hkrati pa le nekaj minut hoje stran v tem istem mestu vsakih nekaj mesecev zraste novodobni kolos, ki neusmiljeno krči zelene površine v mestu in nepopravljivo spreminja njegovo podobo. Veliko je primerov v bližnji okolici, ki kažejo, da so prakse lahko drugačne. Sprašujemo se, ali je župan leta 2016 zavajal, ko je obljubljal sredstva za obnovo vile v okviru trajnostnih urbanih strategij? Ali ni prodaja le odraz brezbrižnosti in ignorance vodilnih struktur?
Pred našimi očmi se je nedavno zgodila Remiza, ki jo je občinska oblast že leta 2006 strahopetno izpustila iz rok, zasebni lastniki pa so v objekt, ki je v registru kulturne dediščine zaznamovan kot stavbna dediščina z začetka 20. stoletja in je s tem ena najstarejših stavb v Novi Gorici, umestili pohištveni diskont. Padle cedre od vzhodnem pročelju Remize so ob tem simbolni pokazatelj moči, s katero so lastniki neusmiljeno posekali civilne iniciative in posameznike, ki so opozarjali na nespametnost in nezakonitost takšnega početja.
Nedavna rušitev renesančne Longove palače v Kopru, pri kateri je lastnik, ki je stavbo kupil na javni dražbi, toliko časa zavlačeval z nujnimi vzdrževalnimi deli, da je gradbeni inšpektor na koncu odobril rušenje zaradi nevarnosti za okolico, je le eden od mnogih primerov, ki vpijejo v nebo in kličejo, da je potrebno ravnati drugače in onkraj gole ekonomske računice.
Tu smo zato, da povemo, da takšnemu početju nasprotujemo. Tu smo kljub deževnemu vremenu, obveznostim, službam in družinam, ki nas čakajo. Tu smo, ker želimo, da bi bila vila in park javno dobro, in ker želimo, da bi imeli mi, naši otroci in vsi tisti, ki prihajajo v naše mesto, neoviran dostop do njunih vsebin. Tu smo, ker želimo prekiniti nespametno prakso oblastnikov. Tu smo, ker je čas za spremembe.
Hvala!