23. 4. 2018
Pitna voda med pravico in dolžnostjo
Živimo na območju, ki je bogato s pitno vodo; porabniki, priključeni na javni vodovod, imajo zato privilegij (razen v izrednih razmerah), da poleg prehrambenih in higienskih namenov pitno vodo lahko uporabljajo tudi za zalivanje vrtov, pranje avtomobilov, kmetijsko, obrtno in gospodarsko dejavnost in podobno. MONG na podlagi posebnega odloka sicer v celoti subvencionira stroške prevoza pitne vode do občanov oz. porabnikov, ki nimajo možnosti priključitve na javno omrežje, vendar samo v omejenih količinah in samo za gospodinjske potrebe.
V Goriški.si smo na zadnji 35. seji Mestnega sveta podprli revizijo odloka, ki bo povečal trenutno predvidene subvencionirane količine. Poudarjamo pa, da smo s tem problem rešili samo delno, saj navedeni odlok ne velja za kmetijsko, gospodarsko in obrtno dejavnost porabnikov, za katere morajo stroške prevoza kriti sami. Zato izpostavljamo naslednja problema:
- Kako priskrbeti vodo porabnikom, ki se ukvarjajo z navedeno dejavnostjo in delujejo na območjih, kjer ni možnosti priključitve na javno omrežje? Pri tem je zlasti pomembno vprašanje pitne vode za kmetijsko dejavnost (za živino).
- Kako odpraviti diskriminacijo v stroških v razmerju do uporabnikov, ki se ukvarjajo z navedeno dejavnostjo in so priključeni na javno vodovodno omrežje? Kot že rečeno, odlok MONG za porabnike, ki nimajo priključka na javni vodovod, ne predvideva uporabe pitne vode za gospodarsko in kmetijsko dejavnost.
Zavedamo se, da je področje, ki ga načenjamo, na sistemski ravni neurejeno; na zakonski okvir in izvedbene akte, ki jih je Vlada RS obljubila po vpisu pravice do pitne vode v Ustavo v preteklem letu, namreč še vedno čakamo. V časih, ko voda ni več samoumevna danost, temveč vse bolj dragocena dobrina, je pogoje za uporabo pitne vode iz vodovodnega omrežja za gospodarstvo in kmetijstvo potrebno sistemsko definirati, kar je onkraj dosega lokalne politike.
Kljub vsemu menimo, da mora lokalna skupnost znotraj svojih pooblastil rešiti ta problem vsaj začasno do sprejetja predpisov na državni ravni. Ostaja namreč dejstvo, da v MONG porabniki brez priključka na vodovodno omrežje (ki so že tako demografsko ogrožena) za dobavo vode plačujejo več. Osnovni cilj pravičnega odloka bi – po našem mnenju – moral izenačiti ceno kubičnega metra vode za vse uporabnike, ne glede na namembnost porabe in ne glede na to, ali se napajajo iz javnega omrežja ali ne.
Zato predlagamo, da občinska uprava v okviru obstoječih možnosti do naslednje seje Mestnega sveta oz. še pred poletjem pripravi rešitev, ki bo tovrstnim porabnikov izboljšala položaj oskrbe s pitno vodo.