»VRTIČKANJE« ZA PRIHODNOST

Čas zgodnjega otroštva je eno najpomembnejših obdobij v človekovem življenju, saj se takrat oblikujejo temelji bodočega odraslega človeka. Starši, sorodniki in pedagogi si skupaj prizadevamo, da bi vsak otrok zrastel v zdravega in zadovoljnega človeka, ki bo nekega dne pristavil svoj unikatni kamenček v mozaik (boljše) družbe prihodnosti. Zato mu stojimo ob strani, ga usmerjamo ter mu nudimo varen in ljubeč prostor, v katerem bo lahko ob pravem času razvil vse svoje potenciale. 

V svetu so že dlje časa prisotni in uveljavljeni različni pedagoški pristopi:  waldorfska pedagogika, pedagogika Marie Montessori, vzgoja po Glaserjevi teoriji izbire in še vrsta drugih, ki pa le počasi vstopajo  v slovenski prostor in nimajo enakovrednega položaja v primerjavi z organiziranim javnim varstvom. To pomeni, da morajo zavodi, ki sledijo tem pedagoškim smernicam, delovati kot zasebne institucije in se temu primerno tudi financirati iz lastnih sredstev oz. s pomočjo donatorjev, zaradi česar se večkrat zgodi, da finančno niso dostopni vsakomur.

Na Goriškem se starši poleg programa javnega varstva lahko že nekaj let odločajo tudi za vpis svojega otroka v montessori (t.i. Hiša otrok) ali waldorfski vrtec, kar priča o naraščajočem zanimanju za alternativne pristope k vzgoji v zadnjem času. Kot waldorfski vzgojiteljici lahko skozi našo zgodbo predstaviva problematiko nastajanja in delovanja takšnega vrtca na slovenskih tleh (v Bukovici se je pred dvema letoma odprl prvi waldorfski vrtec na Primorskem »Kresnica«, naslednje leto pa mu je sledil še vrtec na Ustjah pri Ajdovščini »Zlata ptica«). Čeprav ima slednja pedagogika v svetu že stoletno tradicijo in je v Sloveniji prisotna že več kot dvajset let, so bili prvi začetki v našem okolišu vse prej kot enostavni. Delovanje iniciative, v katero je bilo vključenih veliko staršev, pedagogov in drugih simpatizerjev, je sejalo semena več kot 4 leta. V tem obdobju so potekale igralne urice za otroke, urice pravljic, izobraževanja in predavanja za starše, intenzivno iskanje primernih prostorov ... Ravno pri slednjem se je nemalokrat zalomilo in nas vedno znova preizkušalo, koliko trdni smo v svoji nameri.

Ko pa smo le našli ustrezen prostor in so se stvari začele odvijati v pravo smer, smo kaj kmalu spoznali, da se nam marsikatera družina zaradi socialnih razmer ne bo mogla pridružiti, čeprav želimo biti kljub omejitvam zaradi sistema financiranja dostopni vsakomur. Etiketa elitnosti, ki ga tak vrtec zaradi tega hitro lahko pridobi, pa je v globokem nasprotju z vrednotami waldorfske pedagogike.  Waldorfski vrtec (podobno kot npr. tudi marsikatera Hiša otrok) ima v Sloveniji status zasebnega zavoda z javno priznanim programom, zaradi česar država oz. občina subvencionira samo 85% delež zneska, ki ga sicer prispeva za javni vrtec - to pomeni, da morajo razliko (15%) pokriti starši sami, kar pomeni za njih dodatno finančno breme. Poleg tega tudi ne prispeva sredstev za vzdrževanje, opremo, najem prostorov itd., zaradi česar mora imeti tak vrtec nujno višjo ekonomsko ceno, če sploh želi delovati.

Še do nedavnega so vsa pomembna področja človekovega družbenega življenja (religijo, moralo, vrednote, vzgojo otrok …) urejala neka splošno sprejeta, nepisana pravila. Danes so časi drugačni – postmoderna družba je prinesla s sabo pluralizem resnic in odprla horizont neskončnih možnosti. Če je bila včasih vzgoja otrok nekaj, o čemer se niso veliko spraševali, in v kar je bila vpletena celotna skupnost, zdaj družine vedno bolj jemljejo problematiko vzgoje v svoje roke, starši so vedno bolj osveščeni in razmišljajo o tem, s kakšnimi vzgojnimi prijemi bodo dali svojemu otroku najboljšo popotnico za življenje - tudi kar se tiče izbire določene vrste organiziranega varstva. Pravico imajo, da se pri tem odločajo v skladu s svojim najglobljim prepričanjem, kaj je za njihove otroke najbolje, in prav bi bilo, da bi imeli enakovredne možnosti izbire ne glede na to, ali se odločijo za javno ali za neko drugo, alternativno obliko varstva. Pri tako pomembnih odločitvah denar ne bi smel igrati ključne vloge, mar ne?

Tadeja Faganelj 

Urška Dugulin