Vodnik po iluzijah obrabljene hrbtenice

Jože P., doma iz Šempetra pri Gorici, se je leta 1977 zaposlil v Meblu, tovarni pohištva iz Nove Gorice. Po opravljenem pripravništvu je tam dobil službo za nedoločen čas. Zbujal se je ob petih, se z delavskim avtobusom peljal v tovarno in delovnik zaključil ob dveh. Ustvaril si je družino, s pomočjo staršev kupil hišo in jo začel obnavljati. Zidarska dela so opravljali sezonski delavci z »juga«, ki so popoldan sedli k mizi skupaj z družino. Med vikendi je pozidave opravil kar Jože sam s pomočjo prijateljev in družinskih članov. Občasno je s prijatelji igral nogomet, navijal je za Vozila Gorica in redno hodil na tekme.

Jože P. ni veliko zahteval in si ni postavljal velikih vprašanj. Navajen je bil delati in med sodelavci, mešano družbo iz cele Jugoslavije, je slovel po izjemni natančnosti, praktičnosti in nesebični pomoči. Verjel je v privzgojen sistem dela in nikoli ni trpel pomanjkanja. Bil je marljiv in pošten, lastnosti, ki ju je kot vrednoti želel prenesti na svoje potomce. Leto 1991 je dojemal kot leto priložnosti in odločil se je, da gre na bolje. Zapustil je Meblo in delo našel v privatni tovarni v Italiji. Od doma je odhajal ob osmih, vračal se je ob šestih zvečer. Velikokrat je delal tudi ob vikendih, naročil je bilo veliko in potreba trga je generirala nadurno delo. Ritem življenja je postal drugačen, spremile so se prioritete in potrebe družine.  

Meblo se je iz tovarne pohištva preusmerilo v proizvodnjo jogijev, delavci so podjetje zapuščali ali bili odpuščeni. Nova Gorica se je iz delavskega mesta, ki je med prišleki slovelo kot kraj priložnosti, spreminjala v mesto igralništva. Katja G., domačinka, je v eni od igralnic začela delati že kot študentka. Mesec se je spremenil v polletje, leto v daljše delovno razmerje. Zaživela je v sistemu vsakdana, ki ga je razumela dobra četrtina prebivalcev mesta. Naenkrat si je lahko privoščila vse, kar ji je srce poželelo, za ostalo pa je imela bančne kartice. Namesto bambusa je pila martini, namesto stoenke je vozila novo mazdo. Niti opazila ni, kdaj so sodelavci posiveli, še manj pa jo je zanimalo, katera stranka je na oblasti. Plača je bila redna, napitnine dobre, življenje lepo. Občasno je še pomislila na opuščen študij, a prošnje zdaj diplomiranih kolegic, ki so službo vztrajno iskale na HIT-u, so bile verodostojen signal, da je bila njena odločitev pravilna. Sčasoma pa si je zaželela spremembe v karieri in ugotovila, da brez ustrezne izobrazbe to ne bo mogoče. Ob zaostrovanju pogojev dela in naraščanju brezposelnosti  je sanjala o boljšem delovniku in dnevnem delu.

Janko R., perspektiven zoisov štipendist, je šolo delal z levo roko. Končal je prvi faks, ob njem vpisal drugega, med počitnicami pa je še vedno imel dovolj časa, da je opravljal priložnostna dela. Pridobil je status mladega raziskovalca, ambiciozno delal pozno v noč in objavljal v različnih strokovnih publikacijah. Janka R. so none uporabljale za zgled “najboljšega fanta” in svoje vnuke učile, po kom naj se zgledujejo. Po uspešnem zagovoru doktorata je Janku R.-ju poteklo delovno razmerje. Zaradi varčevalnih ukrepov mu nova pogodba ni bila ponujena in Janko je končal na Zavodu za zaposlovanje.

Na zavodu je Janko R. spoznal Jožeta P. in Katjo G. Stari delavec, katerega zdravje je bilo že zdavnaj načeto, je prihajal počasi in sključeno. Delo je izgubil pred dvema letoma, ko je Italija vstopila v krizo in so tovarno zaprli. Do pokojnine mora Jože P. počakati še osem let, premlad je za pokoj, prestar, da bi tvoril aktivni steber zaposlenih državljanov. Katja G. je službo izgubila v valu odpuščanj zaradi gospodarske krize in racionalizacije poslovanja. Med poravnavami in izplačili je privarčevan denar skopnel. V spoznanju, da je obtičala, je vpisala študij ob delu. Napiše do osem prošenj na teden, vabila na razgovore še čaka.

Janko R., zlati maturant in mladi doktor znanosti, je v nasprotju s svojima sogovornikoma nosil vedrino v srcu. Njegova hrbtenica ni bila načeta, bil je človek tega časa. Ni si dovolil sanjati službe za nedoločen čas, ne kreditov, ne nakupa stanovanja in ne novega avta. Navajen je bil delati in med sodelavci na inštitutu, mešano družbo s celega sveta, je slovel po izjemni natančnosti, praktičnosti in nesebični pomoči. Verjel je v privzgojen sistem dela in nikoli ni trpel pomanjkanja. Bil je marljiv in pošten, lastnosti, ki jih je kot vrednoti želel prenesti na svoje potomce. Leto 2014  je dojemal kot leto priložnosti in odločil se je, da bo živel bolje.

V osemdesetih letih v Novi Gorici ali drugod po Sloveniji skoraj nismo beležili fenomena brezposelnosti. Z njim se tudi naslednje desetletje nismo veliko ukvarjali. V osnovi se nas to ni dotikalo, dokler ni trend prizadel nas, naših bližnjih, naše okolice. Brezposelnost je stereotipizirana kot bolezen revnih, lenih in nesposobnih. Brezposelni ljudje so de facto manj uspešni. Čeprav so stanja povečane telesne temperature redka, se brezposelnost večinoma izkazuje kot bolezen. V začetnih fazah te ljudje pomilujejo, nato se te izogibajo, sčasoma se zoži krog prijateljev, pojavijo se simptomi utrujenosti in brezvoljnosti.  Akutne faze vključujejo pitje antidepresivov ali vstop v stanja alkoholizirane zamaknjenosti. Za njo zbolevajo v zadnjem obdobju predvsem mladi, a ni izključeno, da se ne pojavi tudi v vaši hiši. Zdravilo proti brezposelnosti so delo in zanj pravično plačilo, radiranje mladim neprijaznega 1% zmanjševanja zaposlovanja v javnem sektorju, radiranje prekernega dela in omogočanje človeku dostojnega življenja. Zdravilo proti brezposelnosti je vključevanje mladih v družbo. Mladi ljudje morajo soustvarjati našo skupnost in ne ostajati na njenem obrobju. Zdravilo proti rakastim ranam naše družbe sloni na vrednotah družbene odgovornosti in možnosti soustvarjanja prihodnosti. Na zagotavljanju dostopnega in kvalitetnega izobraževanja, razvijanju socialne države na vrednotah, ki ne teptajo raznolikosti in multikulturnosti. Na okolju, ki se ne ukvarja s kamni na Sabotinu in ne z imeni ulic v mestu. Na družbi, ki varuje in spoštuje svojo preteklost brez napadanja vrednot drugače mislečih. Ki sloni na znanju in ne na debelini denarnice. Ki ceni, kar ima in nosi moralni credo nad materialnimi apetiti. Ki stremi k potencialu samooskrbe. Govorim o družbi, ki jo želijo soustvarjati Jože P., Katja G., Janko R. in mnogi drugi. Ne sanjam o že odpeljanih vlakih socialne varnosti, temveč apeliram na družbeno kritiko in aktivacijo civilnih pobud. Kjer se ljudje zavedajo svojih potencialov in jih, kot Janko R., niso pripravljeni izpustiti.

Kajti najlažje je reči, da je že vse odločeno in da v tej državi ni prihodnosti. Da so volitve nepotrebne in da je to sranje vse, kar nam je dano imeti. To ni moj kredo in želim verjeti, da nas je toliko enakomislečih, da so spremembe mogoče in da se bomo kot družba mislečih bitji izvlekli iz krize apatije in nerganja.

Doc. dr. Kaja Širok (1975), zgodovinarka, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in predavateljica na Univerzi v Novi Gorici

Ljubljana, Solkan

---