Turizem na Goriškem – potrebna je celovita strategija in odločna akcija

Ko me je prijatelj prosil, naj napišem svoj pogled na možnosti razvoja turizma na Goriškem, sem se začudil, zakaj jaz, ki ne delam v turizmu. Po znanem reku, da  le čevlje sodi naj kopitar, bi bilo primerneje, če bi kdo, ki bi vedel, kaj počne in kaj piše, podal svoje mnenje o tej problematiki, pa sem bil takoj zavrnjen, češ da imam pogosto veliko povedati na to temo in da bi bilo zato mogoče dobro kdaj tudi kaj napisati, pa četudi kot pogled »od zunaj«. Pa naj bo.

Kot vsak nevešči popotnik, sem tudi sam na popotovanjih življenjsko odvisen od enega in edinega vira – neprecenljivega vodiča, ki si je nadel ime osamljeni planet, kar je sicer skrajno zavajajoče, še posebej v kolikor sledimo »must do« in »must go« navodilom, saj se vedno znova zaletimo v horde doživljajev hrepenečih popotnikov. Ampak to je ena skrajnost, podoba turistično najbolj obljudenih krajev, pri drugi skrajnosti bi bila besedna zveza osamljeni planet kar na mestu in žal se mi velikokrat pripeti, da z njo lahko zelo dobro opišem širše okolje, v katerem živim in delam. Kot je nedavno v svojem članku, v katerem Vipavsko dolino in mestece Vipava s hvalospevom opisuje kot neodkriti biser, zapisal novinar New York Timesa Robert Draper o Novi Gorici: »Edina izjema - ki si je ne želi izkusiti noben normalen obiskovalec - je Nova Gorica, hiperindustrializirana groza, zgrajena po drugi svetovni vojni kot socialistični odgovor na italijansko Gorico«. Ali je res to sporočilo, ki ga Nova Gorica želi nositi o sebi v najbolj branih svetovnih medijih, še tisto malokrat, ko se tam pojavi? Ne da si sicer želim množic, ki bi preplavile moj kraj, kar pa mislim, da bi bilo tako ali tako nerealno pričakovati, posebej glede na vtis, ki ga očitno daje mesto, vendar pa bi zdrava mera usmerjenega in skladnega turističnega razvoja lahko imela veliko dobrih učinkov na življenje na Goriškem.

Na Goriškem imamo sicer dokaj dobro razvito igralništvo, o čemer je bilo že veliko povedanega, pri čemer pa ne gre spregledati dejstva, da je to edina panoga,  od katere Nova Gorica dejansko živi, kar samo kaže na možnosti, ki jih turizem daje. Vendar ne morem mimo opažanja, da na Goriškem obstaja še veliko neizkoriščenih priložnosti za razvoj turizma. In zakaj sploh turizem? Turizem je ena redkih panog, ki je kljub pešanju svetovnega gospodarstva v zadnjih letih beležila rast, tako v Sloveniji kot v svetu. Pri turizmu ne gre zanemariti dejstva, da gre za čisti izvoz, kar pomeni, da v neko okolje prinaša denar od zunaj, torej nov denar, ima pa seveda tudi svoje slabe strani, kot so obremenjevanje okolja in povečanje prometa, a hkrati lahko pomeni izjemno priložnost za delo in zaslužek, tako mladih kot starejših, omogoča oživitev zapuščenih območij (primer vasi Robidišče pri Kobaridu), omogoča bolj celostni razvoj krajine, večjo prodajo lokalnih proizvodov, daje možnost mladim, da dobijo delo v domačem kraju in si tam ustvarijo življenje. Potreben je torej celostni pristop k razvoju turizma, od izobraževanja in osveščanja prebivalcev o možnostih, ki jih ponuja, vse do postopnega in skladnega razvoja krajev, ki so pripravljeni od te dejavnosti živeti. Kot marsikje drugje, tudi pri turizmu nič ne gre čez noč.

Goriška ni samo Nova Gorica z okoliškimi kraji, temveč širša, čezmejna regija. Začnemo lahko kar pri Gorici in Solkanu z njegovo (pozabljeno) tradicijo mizarstva in posebnostmi razvoja Nove Gorice kot mesta, ki je nastalo tam, kjer so bila še včeraj polja in njive. Glede na svojo majhnost je Goriška regija izjemno pestra, saj se v njej srečujejo posebnosti Vipavske doline, Brd, Krasa, Trnovske in Banjške planote, doline reke Soče in Furlanske nižine. Neposredna bližina Jadranskega morja in Alp pa daje temu prostoru še posebno vrednost. Ta raznolikost se kaže v raznolikosti narave, bogastvu kulinarike in kultur, z veliko skupnimi značilnostmi, ki nas povezujejo v enoten prostor.

Goriška ima tudi dokaj milo klimo, ki omogoča relativno dolgo turistično sezono, s pestrostjo svoje krajine pa odlično priložnost za razvoj kolesarskega turizma, tako cestnega kot gorskega. Vendar je v ta namen potrebno dobro in razumno načrtovanje kolesarskih poti, podporne infrastrukture, jasna označba znamenitosti in zanimivih krajev. Od tega bi lahko marsikaj imele tudi sedaj pozabljene vasi na podeželju, ki lahko ponujajo ogromno nastanitvenih možnosti.

Skoraj popolnoma prezrte so tudi možnosti, ki jih ponujajo ostaline 1. svetovne vojne, ki so lahko predstavljene kot posebnosti v svetovnem merilu – Sabotin, Sveta Gora in Škabrijel skrivajo v sebi kilometre in kilometre kavern, vojaških jarkov ter drugih ostalin, ki kar kričijo, da bi slišali zgodbe vseh mladih, ki so tam trpeli. Ne gre pozabiti, da gre za kraje kjer so se borili pripadniki različnih narodov – Slovenci, Avstrijci, Italijani, Rusi, Poljaki, Madžari, Hrvati, Bosanci, Srbi, Čehi, Nemci in še marsikdo, drug ob drugem in drug proti drugemu. Velika, a na žalost pozabljena zgodba, ki jo je v svoji knjigi Zbogom orožje ovekovečil ameriški nobelovec Ernest Hemingway, ki se je v teh krajih v svoji mladosti boril in bil tu tudi ranjen. In zakaj ne bi iz tega ustvarili zgodbe o velikih epskih bitkah, zakaj ne bi teh treh vrhov predstavili kot največjih trdnjav na svetu, eno redkih v celoti ohranjenih bojišč 1. svetovne vojne na svetu? Zakaj ne bi bili drzni in inovativni? Zakaj jih ne skušamo dati na seznam Unescove dediščine? Zakaj ne postavimo tu kakšnega spodobnega, ambicioznega muzeja, s katerim bi lahko pritegnili obiskovalce? Obeleževanje 100-letnice prve svetovne vojne je premalo zaznavno. Čez tri leta bo 100-letnica bitke za Škabrijel in kaj lahko pričakujemo? Glede na to, da bo zopet predvolilno leto, nedvomno kakšen nov pločnik.

Nadalje, od vseh pozabljena Banjška planota, ena lepših krajin, ki ponuja odmaknjenost in dandanes tako iskani mir. Prava zen scena. Kaj imamo tam? Nič. Starodavne tipično primorske vasi ob južnem vznožju Trnovske planote. Nič. Navezava na Vipavsko dolino, Brda, goriški Kras? Razen kakšna tabla, ki nam dobrovoljno kaže pot do osmice, nič. Trnovska planota? Raje ne bi. Osamljeni planet.

In kaj lahko lokalne skupnosti naredijo za razvoj turizma? Nujna je opredelitev turizma kot ene ključnih panog, pri čemer lahko lokalne skupnosti ogromno naredijo na področju izobraževanja ljudi, osveščanja o možnostih turističnega razvoja, vzpostavljajo ustrezno infrastrukturo, izvajajo in podpirajo skupne in ciljno usmerjene promocije, se povezujejo z bližnjimi regijami, predvsem pa vzpostavljajo celostni pristop k razvoju te panoge, ki lahko skupnosti veliko doprinese in da še veliko delovnih mest ter ljudem omogoči dostojno življenje. Potrebni so sposobni in izkušeni ljudje v občinski upravi, ki bi znali povezati organizacije, posameznike in podjetnike v skupno pobudo. Zgolj kakšna brošura in megalomanska prazna razpadajoča stavba v centru mesta pač ne bo dovolj.

Jure Maffi (1982), diplomirani pravnik, Nova Gorica