Problematika živali – lokalna ali državna skrb?

Med pripravo na pisanje prispevka za novonastali portal Goriška.si (ki ga zelo pozdravljam) sem se najprej vprašala, če je problematika živali na Goriškem podobna ali enaka tisti na nacionalni ravni. Vsekakor ima vsaka regija svoje specifike, najverjetneje jih ima tudi Goriška, a o tem kasneje.

Morda le malo Goričanov ve, da ima Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali sedež v Novi Gorici in da je pri lanskoletnem sprejemanju novega Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/2013) odigrala ključno vlogo. S podanimi predlogi sprememb k Zakonu o zaščiti živali (v nadaljevanju: ZZZiv) je Slovenija postala ena od naprednejših držav EU z vidika zakonske zaščite živali, saj je sprejela številne prepovedi, za katere si aktivisti za pravice in zaščito živali ter druge nevladne organizacije s sorodnih področjih v drugih državah (npr. v Italiji) prizadevajo že desetletja. To so na primer prepoved cirkusov s prostoživečimi živalmi (14.a člen ZZZiv-UPB3), prepoved reje in lova na živali zgolj zaradi pridobivanja njihovih kožuhov, kož ali perja (15. člen)ter prepoved obrednega zakola živali brez predhodnega omamljanja (25. člen).

Še en izjemen dosežek, ki ga je Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali dosegla, je sprejetje podanega predloga k 3. členu Pravilnika o etični komisiji za poskuse na živalih, ki določa, da je eden od rednih članov etične komisije tudi predstavnik nevladne organizacije s področja varstva in zaščite živali. Le peščica držav EU ima v etični komisiji za poskuse na živalih predstavnika nevladnih organizacij. Vsi predlogi so nastajali v skupini podobno mislečih entuziastov z Goriške. To je še en dokaz, da se ne smemo predati malodušju, saj je mogoče s prizadevnostjo in vztrajnostjo doseči velike premike tako na lokalni kot na državni ravni.

V Sloveniji imamo precej težav z zavetišči, posebno tistimi, ki so v zasebnih rokah. Od skupno 16 zavetišč sta dve v goriški regiji (v Vitovljah in Tolminu). Zapuščenih živali je na žalost veliko in Goriška pri tem ni izjema. Kljub zakonu, ki jasno predpisuje, da mora biti vsak pes, skoten po letu 2003, čipiran, praksa kaže, da je odstotek nečipiranih psov še vedno prevelik, kar posledično pomeni, da lastnikov psov ni mogoče identificirati. Zaradi tega so celotno finančno breme primorane prevzeti občine. Tudi aktualni novogoriški župan mi je zaskrbljeno omenil, da je cena oskrbe živali v zavetišču neprimerno visoka, s čimer se moram žal strinjati.

Veliko zavetišč je v zasebni lasti in upravljanju. Sodeč po odzivih zainteresirane javnosti in nekaterih podatkih, se bojim, da se jih veliko posveča zgolj ustvarjanju dobička in ne resnični skrbi za dobrobit zapuščenih živali. Neprofitnost je vsekakor eden od temeljnih ciljev, ki ga je treba doseči. Cene storitev in posvojnin v zavetiščih niso poenotene in se od zavetišča do zavetišča razlikujejo tudi do 50 %. Občine pri tem nimajo veliko izbire – če nočejo kršiti zakonodaje, morajo imeti podpisano pogodbo, zavetišča pa imajo pri oblikovanju cen popolnoma proste roke. V nekaterih zavetiščih so posvojnine tako visoke, da se zdi, da oddajanje živali sploh ni v njihovem interesu. Profitna oblika skrbi za zapuščene živali se je izkazala za nehumano in povsem neprimerno. Rešitev vidim v tem, da zavetišča po zgledu dobrih praks iz tujine postanejo neprofitna gospodarska dejavnost in da se cene njihovih storitev poenotijo. Avstrijski zakon o zaščiti živali na primer vsebuje temeljno določbo, da so zavetišča neprofitne ustanove.

Naslednji problem slovenskih zavetišč je velik odstotek evtanazij. Slovenska zakonodaja ne dopušča evtanazije zdravih živali, dopušča pa evtanazijo živali, ki so v oskrbi zavetišča, in sicer že 31. dan po prihodu v zavetišče. Občine so namreč dolžne plačevati oskrbo živali zgolj 30 dni. Žival je za občino največji strošek v prvih dneh, ko prispe v zavetišče, saj jo je treba veterinarsko pregledati, oskrbeti, cepiti in sterilizirati (po zakonu je sterilizacija psice pred oddajo obvezna). Stroški kasnejšega bivanja se nato drastično zmanjšajo in 90 % živali najde nov dom v 90 dneh. Iz tega lahko sklepamo, da 30-dnevni rok ni primeren niti z ekonomskega, kaj šele z moralnega stališča. V čem je smisel, da občine povprečno plačujejo zavetišču od 300 do 400 evrov za oskrbo psa, ki je po poteku 30 dni evtanaziran? Ta rok bi morali obvezno podaljšati, vendar je treba pred tem marsikaj sistemsko spremeniti. Dolgoročno gledano, bi morali v Sloveniji prepovedati evtanazijo živali v zavetiščih.

Sporno se mi zdi tudi dejstvo, da so skoraj vsa zavetišča, predvsem zasebna, zaprtega tipa oz. imajo neprimerne urnike. Tako je oviran stik med živalmi in potencialnimi posvojitelji. Tudi uradne ure, ko zavetišča odprejo vrata zainteresiranim posvojiteljem, so, milo rečeno, nemogoče, saj so v času, ko je večina ljudi v službah, ob koncu tedna pa so zavetišča zaprta ali so njihove uradne ure zelo okrnjene.

Na Goriškem se kaže čedalje večja potreba po zavetiščih, ki bi sprejemala tudi druge živali, ne samo mačke in pse, temveč tudi na primer rejne živali. Ker tovrstnega zavetišča ni, se pogosto zgodi, da je »treba« žival evtanazirati, ker je pač po zakonu ni kam namestiti. Tako ravnanje je obžalovanja vredno. V goriški regiji bi potrebovali vsaj še eno zavetišče za hišne živali in tudi zavetišče za rejne živali. Državno financirano zavetišče za rejne živali na Goriškem bi bil prvi tovrstni projekt v Sloveniji, ki bi lahko bil zgled za podobne ustanove drugod po državi.

Poleg pereče problematike zavetišč se na Goriškem srečujemo še z vrsto drugih problemov, povezanih s sobivanjem ljudi in živali. V mestih goriške regije bi bilo treba na primer urediti parke za sprehajanje psov, ki bi bili ustrezno opremljeni z vrečkami za pasje iztrebke in bi imeli primerne igralne površine, na katerih bi se psi lahko nemoteno igrali in tekali. Skratka, dela je še ogromno in posamezniki so vedno dobrodošli, da se nam pridružijo in soustvarjajo spremembe, ki jih želimo videti v svetu.

Priscila Gulič (1975), filozofinja, aktivistka in predstavnica Civilne iniciative za izboljšanje pravne zaščite živali, zaposlena na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici.