Oživljanje skupnega s preseganjem ujetosti v zasebne interese

V zadnjem obdobju negotovosti, ki jo v veliki meri zaznamuje finančna in gospodarska kriza, so se ponovno pojavile potrebe po redefiniranju, še bolj pa po obuditvi koncepta javnega in skupnega.

Omenjena kriza ni ena in edina, ampak se je iz ene točke, iz enega diskurza, razletela na več strani in s tem razkrila bistvene pomanjkljivosti raznovrstnih sistemov, procesov in odnosov oz. razmerij. Izvorno kriza financiranja, ki je razkrila omejenost rasti finančnega sektorja, je ponovno pokazala na slepoto idej o neskončni gospodarski rasti. In na slepoto idej o družbi kot skupnosti posameznikov podjetnikov, ki že samo s svojo inovativnostjo in tekmovalnostjo ter žlahtno sebičnostjo nujno bogatijo sebe in okolico. Ravno zaradi golega dejstva, ki so ga na svoji koži morali kruto občutiti mnogi posamezniki, da samo s sledenjem partikularnim (in zato nujno kratkovidnim) osebnim interesom ne bo mogoče doseči drugačnega, kvalitativno boljšega razvoja, je v ospredju pozornosti zopet javno oz. skupno. Ker je koncept javnega zgodovinsko ujet v podredno razmerje med javnim in zasebnim, kjer je javno le še vse, kar ni zasebno, se bom v nadaljevanju raje posvetil vprašanju skupnega. Skupno namreč presega javno in zasebno ter nas prisili, da v temelju premislimo, kaj in kako želimo skupaj bivati, delati, urejati itd.

Kaj je torej skupno? V ožjem, normativnem pomenu je skupno državna ali občinska lastnina, kar poleg javnega prostora vključuje tudi vse javne institucije ter seveda tudi vse državno oz. občinsko premoženje, vključno z gospodarskimi družbami, kar jih je še preostalo. V širšem pomenu pa je skupno tudi vsa kulturna dediščina, kolektivna inteligenca, znanost, kuhinjski recepti, praktična znanja, dedni zapisi, naravni viri (npr. voda), govorica, umetnost itd. Vse kar je plod stoletnega človeškega dela in ustvarjanja. Vse to skupno je pod udarom procesov privatizacije, ki v imenu učinkovitejšega izkoristka (beri izkoriščanja) omejujejo splošno dostopnost. Vse zgoraj našteto skupno je vprašanje večjih ali manjših skupnosti. Tudi lokalno zamejenih.

Kako torej biti in upravljati skupno? Institucionalni mehanizem so seveda institucije vladanja in odločanja kot so na lokalni ravni župan in občinski svet. Osebno zastopanost v teh institucijah zagotovijo volitve, ki se nam po štirih letih ponovno bližajo. V Mestni občini Nova Gorica imamo že bogato tradicijo velikega števila list za kandidate za občinski svet in že sama množičnost naj bi potrjevala veliko zanimanje za demokratično upravljanje skupnega. A ravno to množičnost ne smemo dojemati, še manj pa sprejemati enodimenzionalno. 

Zakaj pojav neštetih list in velikega števila kandidatk in kandidatov še ne pomeni nujno boljšega upravljanja skupnega? V krizi strankokracije, ko politične stranke izgubljalo legitimiteto, ki so jo včasih imele, je opazen pojav listokracije, ki v imenu preseganja ideoloških delitev obljublja boljše upravljanje na lokalnem nivoju. Tudi v zanikanju pojava ideologije v vsakdanjem življenju. Kajti upravljanje in reševanje lokalne problematike naj ne bi bilo vprašanje izbire med različnimi koncepti, temveč le vprašanje učinkovitosti. Ideologija se tako ne nahaja samo v navijanju za partizane ali domobrance. Prav tam kjer je po splošnem prepričanju največ ideologije, jo je dejansko najmanj. Oz. v kolikor je, je dejansko zamaskirana. »Večna« zgodovinska delitev ima eno ideološko podstat in to je nacionalizem. Obe sprti strani naj bi se vsaka na svoj način borili za slovensko zemljo in človeka. Zamolčana sta partizanski internacionalizem in domobranska povezava z univerzalnostjo katoliškega nauka. Ideologija, v katero je ujeta večina nestrankarskih list, pa je prepričanje v moč (nad) sposobnih in marljivih, ki lahko povlečejo voz naprej po samo eni poznani poti. Brez zavijanja levo ali desno, ampak samo naravnost. Pa četudi brez kompasa, pardon GPS-a. O nadčloveških ekipah govori med drugim tudi aktualni mandatar, ki v svojem samozaverovanem mesijanstvu zamenjuje nadčloveka z ne-človekom. 

Liste kandidatov za mestni svet so tako bolj preslikava socialnega omrežja glavnih pobudnikov list kot pa personalizacija nekega programa. Analiza obstoječega, neobstoječega ali samo privida programa je bolj stvar marketinške analize pripadnikov socialnih omrežjih in njihovih preferenc. Na volitvah se tako spopadejo ekipe znancev ali polznancev, ki svojo moč črpajo iz dejstva, da imajo širše socialno omrežje od konkurence. Tako se volivec ne odloča na podlagi programa, ki je samo še drugotnega pomena, temveč glede na avtoriteto oz. ugled, ki ga kandidat pri njemu uživa. Kriza predstavniške demokracije dobiva dodatne dimenzije in razkriva utopičnost same ideje predstavništva. Tako oblikovan mestni svet je lahko samo poligon za trgovanje med klani in vladarsko županovo deljenje bonbončkov različnim interesnim skupinam. Je takšno vodenje lokalne skupine lahko učinkovito? Morda, vendar ta učinkovitost, ki je lahko učinkovitost samo za nekatere, nikakor ne omogoča upravljanje s skupnim, temveč njegovim deljenjem med zainteresirane.

Brez analize predvolilnih anket lahko ugotovimo, da veliko takšnih list pomeni zelo pestro sestavo mestnega sveta, v kateri je za županovo vladanje možna le širša koalicija. Da se izognemo trgovanju metrov asfalta na enem koncu občine za večjo podporo pri investicijskem projektu na drugem koncu občine, je potrebna opredelitev skupnega in načina, kako z njim upravljati. In tisti izvoljenci, ki bodo zmogli in znali partikularne interese potisniti v drugi plan, in dali prednost dolgoročnim, skupnim, pomembnim za celotno lokalno skupnost, bodo resnični predstavniki prebivalcev. In predvsem imeti v mislih, da smo skupno vsi, tako stalni prebivalci, kot začasni, kot tudi dnevni migranti, ki samo nekaj ur dnevno preživijo v občini, ne glede na jezik ali poreklo. Občina ni izolirana skupnost, niti se je ne da zamejiti. Razvoj je odvisen ravno od nenehne izmenjave idej in informacij, v katere spada nenazadnje tudi genski material. Zavzemanje za skupno ne pomeni enoumja in odsotnost različnih interesov. Nasprotno, antagonizmi so prisotni in kot take jih je potrebno sprejeti. Vendar antagonizem naj se kaže v različnih razvojnih perspektivah skupnega, ne pa v antagonizmu med klani znancev, kdo bo glede na družbeno moč vzel večji kos pogače.

In brezkompromisni boj za skupno naj bo vodilo povolilnih zavezništev v mestnem svetu. Volitve pa ne smejo biti edina točka participacije posameznikov. Posvetovanja izvoljenih s prebivalci, neinstitucionalni mestni zbori zainteresiranih, demokratizacija javnih institucij in druge kreativne oblike novih načinov soodločanja in podajanja pobud o skupnem morajo nenehno potekati, v skladu s potrebami in željami prebivalcev. Mantra o kreativnosti v gospodarstvu se mora premakniti h kreativnosti v upravljanju skupnega oz. javnega. In le tako se bo vzpostavljala nova, kvalitativno drugačna politika, ki jo novi obrazi sami po sebi ne morejo prinesti in zagotoviti. Politika, ki bo širila in ne ožala meje skupnega, ter z drugačnim upravljanjem skupnega izboljšala življenje skupnosti.  

Marko Rusjan