Odgovornost je naša

Naši predniki so si dolga stoletja prizadevali za svoj prostor pod soncem in nazadnje smo le dobili košček zemlje, ki je naš. »Naš« pomeni od vseh, ki na njem prebivamo, ne glede na vero, raso, spol ali kulturo. Smo skupnost, druži nas dejstvo, da živimo znotraj iste regije, pokrajine, znotraj iste države. Zato bi bilo smiselno, da bi si življenje v tej skupnosti oblikovali tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, ne glede na naše različne potrebe in želje.

Na življenje znotraj države v veliki meri vplivajo institucije, organi, službe in ljudje, ki jo vodijo. Vodenje države je njihov poklic, njihova naloga in dolžnost. In ker smo v demokraciji, bi bilo smiselno, da državo vodijo v dobro ljudi. Za zdaj namreč še nimamo sistema, ki bi omogočal bolj neposredno vključevanje širšega števila ljudi v procese soodločanja na državni ravni. Država bi morala skrbeti za svoje državljane, tako kot bi morali državljani skrbeti za svojo državo.

Vprašanje pa je, ali institucije, organi, službe in ljudje, ki so za to izvoljeni, pristojni in plačani, res vodijo državo v dobrobit vseh nas. Če upoštevamo predpostavko, da bi bilo dobro življenje znotraj skupnosti oblikovati tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, postanejo mnoge stvari absurdne. Je višanje davkov dobro za vse nas? Je uvajanje šolnin dobro za vse nas? Ali razprodaja zdravih državnih podjetij koristi naši skupnosti? Kaj pa privatizacija vode? Kako k boljši kakovosti življenja prispevajo slabe razmere za razvoj gospodarstva? Gre tu resnično za delovanje v dobro državljanov, v dobro skupnosti?

Nobena skrivnost ni več, da je demokracija v mnogih demokratičnih sistemih le še lepo zveneč izraz, ki je že zdavnaj izgubil svoj pravi pomen. Demokracija se je sprevrgla v strankokracijo, pri čemer so stranke velikokrat prej v službi kapitala kot tistih, ki so jih izvolili. Med tistimi, ki vladajo in sprejemajo odločitve, in tistimi, ki jih te odločitve neposredno zadevajo, je velik razkorak. Tako na primer hierarhična ureditev praktično onemogoča, da bi podjetniki, ki jim zaradi previsokih davkov ali zapletenega administrativnega kolesja propada posel, neposredno vplivali na izboljšanje svojega položaja.

Država smo državljani. Država je od nas vseh. In zato nam kot državljanom pripadajo vse državne institucije – od parlamenta do vrtcev. In mi vsi bi morali soodločati pri njenem sooblikovanju, ustvariti organizacijo, ki bo delovala v dobrobit vseh nas, hkrati pa bi tudi mi morali delovati v njeno dobrobit.

Dobro bi bilo, da bi nehali čakati in upati na kakšnega velikega vodjo, ki nas bo rešil, nehati samo opazovati, kaj se dogaja s stvarmi, pri katerih naj bi imeli glavno besedo mi, državljani. Nehati čakati, pljuvati po politikih, gospodarstvenikih in kar tako počez po vseh, ki so kakorkoli aktivni, ki se trudijo in delajo. Tako kot (skoraj) vedno v življenju je samo od nas samih, od naših dejanj in od naše aktivnosti odvisno, kako in v kakšni skupnosti bomo živeli.

Smiselno bi bilo, da bi državljani sami prevzeli odgovornost za državo. Sooblikovali vizijo, vrednote, strategijo in cilje naše skupnosti. Kakšna družba želimo biti? Katere vrednote so za nas pomembne, kako želimo živeti, v kakšnem duhu vzgajati naše otroke? Kakšno držo zavzemati ob mednarodnih konfliktih? V katero smer naj gre razvoj? Kakšno šolstvo, zdravstvo, ceste, železnice, kmetijstvo, turizem želimo imeti čez dvajset, trideset, petdeset let?   Strokovnjaki z vsakega področja posebej bi lahko skupaj z aktivnimi državljani oblikovali cilje in strategije, kako te cilje doseči. Vlada pa bi imela samo vlogo usmerjevalca, podobno kot predsednik uprave v večji organizaciji, ki skrbi, da so cilji doseženi. Tako bi vedeli, kam gremo. In tako bi se izognili temu, da vsaka vlada vsaka štiri leta (ali manj) popolnoma postavi na glavo vse, kar se da postaviti na glavo, in temu, da ne vemo, v katero smer plujemo, kaj nas čaka jutri, kako bomo živeli čez desetletje ali dve.

Neposredna demokracija je pojem, ki zajema vse to in še mnogo več. Neposredna demokracija lahko zaobide hierarhijo ter želje in potrebe vsakega od nas naredi lažje uresničljive. Seveda pa zahteva spremembe v naši miselnosti in načinu delovanja, ki se ne morejo zgoditi čez noč.

In kaj lahko naredi vsak od nas? Že to, da ne sledimo slepo eni ideologiji, da poslušamo, beremo, spremljamo dogajanje, se učimo, odprto sprejemamo mnenja različnih strani, pri tem pa kritično oblikujemo svoje mnenje, da smo ozaveščeni in da nas briga, je velik korak naprej. Vse našteto seveda zahteva, da usmerimo misli stran od vsega, kar nam prodajajo kot pomembno, stran od iskanja statusa v družbi, kupovanja novih oblek, super avtomobilov, eksotičnih počitnic. Zahteva čas in trud. Zahteva odločitev, da ne bomo več sledili drugim, temveč samo sebi. Ali kot je že v 18. stoletju lepše povedal Kant: »Za razsvetljenstvo pa ni treba drugega kot svobode in to najbolj neškodljive od vsega, kar se lahko imenuje svoboda, namreč tole: uveljavitev vsestranske javne uporabe lastnega uma.«

Ali smo pripravljeni biti aktivni državljani in prevzeti to odgovornost? Ali nam je morda lažje, da nas vodijo, kakorkoli in kamorkoli že?

Anja Kovačič