Klic k razmisleku: Začnimo ponovno živeti!

Politično delovanje je del našega vsakdana. Je naš svetovni nazor, naš odnos do okolja, soljudi in nenazadnje odnos do nas samih. Je naše življenje. A kaj, ko nimamo več časa živeti …

»Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov.« (Albert Einstein)

Namen tega prispevka je povabilo k razmisleku. Govori o tem, kako prepogosto pristajamo na to, da nimamo časa in se nam neprestano mudi, ter na to, da sta politika in politično angažiranje nekaj, kar nima nič opraviti z našim življenjem. Nekaj, od česar se lahko distanciramo – denimo tako, da ne volimo in tako, da vse skupaj vržemo čez ramo, češ »vsi so isti, to mene ne zanima!«.

NAROBE SVET
S tem, ko rečemo, da nimamo časa, povemo, da z našim življenjem ne upravljamo sami, ampak izpolnjujemo pričakovanja in zapovedi drugih. S tem, ko rečemo, da nas politično delovanje ne zanima, pa prejšnje potrdimo, saj drugim prepuščamo, da določajo pravila, kako naj živimo. V resnici povemo, da nas ne zanima, kako živimo. Ko pravimo »vsi so isti, to mene ne zanima«, povemo, da smo obupali, da bo še kdaj bolje. Povemo, da »smo tudi mi isti« in ne premoremo idej. Ne znamo misliti niti na to, kako bi sploh lahko bolje živeli!?

Menim, da gre pri krizi in dekadenci sedanje družbe predvsem za problem percepcije realnosti – razumevanja smisla in namena življenja samega, saj se v skladu s tem vedemo v našem vsakdanjem življenju. Tako kot razumemo realnost, tako vsakodnevno delujemo. In to vsakodnevno delovanje je naše življenje. Da bi lahko delovali v dobro vseh, moramo nujo živeti povezani in sodelovati v nekakšni skupnosti.

BOLNA OBLAST, BOLNI LJUDJE
Naše vsakdanje delovanje je tesno povezano tudi z našim počutjem in duševnim zdravjem. Porast duševnih motenj posameznikov je izraz duševne bolezni današnje oblasti in družbeno-političnega sistema. Posamezniki, ki med seboj ne sodelujejo, ne zadovoljujejo lastnih življenjskih potreb, ampak živijo po zapovedih oblasti in zadovoljujejo potrebe bolne oblasti. Zato pač ne morejo biti duševno zdravi in zadovoljni ljudje!

DENAR, SVETA VLADAR
Glavno sredstvo nadzora oz. našega zasužnjevanja je denar. Denar je za življenje nujno potreben (vsaj znotraj trenutnega družbeno-političnega sistema), saj je univerzalno menjalno sredstvo (in še marsikaj drugega!). Da bi ga zaslužili, moramo delati nekaj, kar v trenutnem ekonomskem sistemu prinaša neko plačilo, a delo je iz leta v leto manj vredno (tako je razvidno iz statističnih podatkov). Na tem mestu je pomembno posebej poudariti, da v sodobnem globalnem ekonomskem sistemu delajo ljudje t.i. držav v razvoju in držav tretjega sveta praktično le za prenočišče in borno hrano. Ker je delo vse manj vredno, delamo vse več in nam zato primanjkuje časa za ostale aktivnosti – hobije, soljudi, za sodelovanje, za radost in sprostitev. Primanjkuje nam časa za resnično življenje. Časa nimajo niti tisti, ki so brezposelni, ker jih pristojne inštitucije priganjajo v medsebojno tekmovanje za delo in službe, ki jih v resnici ni (dnevna ponudba delovnih mest je venomer pod številko 1000, medtem ko je število prijavljenih iskalcev zaposlitve približno 120-krat večje).

TEKMOVANJE
Tekmovalnost in diskurz konkurenčnosti sta izhodišče sedanje politike. Gospodje in gospe, ki trenutno vzpostavljajo oblast, med seboj tekmujejo (po mojem v neizvirnosti idej!). Tudi njim se mudi. Pravijo, da nimamo več časa, da nam morajo kar se da hitro odvzeti še tiste pravice, ki so nam ostale. Nagovarjajo nas, naj še malo zategnemo pasove in potrpimo, ker bo potem bolje. Pravijo nam, naj še malo tekmujemo med sabo, naj se drug proti drugemu borimo za službe, delo, preživetje. Za ocene. Tekmovalno je namreč naravnan tudi naš izobraževalni sistem. Naši otroci v šolah tekmujejo v pomnjenju podatkov in jih glede na to, koliko podatkov so si uspeli zapomniti, ocenjujemo. Ne ocenjujemo njihove pristnosti, poštenosti, sposobnosti sodelovanja, kreativnosti in njihovih inovativnih idej. Ocenjujemo njihovo sposobnost na pamet ponoviti snov, ki je napisana v učbeniku. Ocenjujemo sposobnost, ki jo ima določen učenec, dijak (vse bolj tudi študent), da zapiše določene podatke pod vprašanja, ki so že v naprej postavljena tako, da ne moreš odgovoriti, kot misliš, ampak le tako, kot piše v učbeniku, knjigi ali skripti. In veste, tudi v šolah se blazno mudi. Ni časa za pogovor, izmenjavo mnenj, za medsebojne odnose in radost. Nihče nima časa. Ob tem učitelji vsako leto več časa namenijo izpolnjevanju birokratskih zadev in urejanju statistik, v katerih nihče ne vidi smisla. Naša mladina tako brez prave prešernosti in otroške razigranosti postaja žrtev hladnega in razčlovečenega izobraževalnega sistema. Kakšno prihodnost si potemtakem lahko obetamo?

ČRNOGLEDOST?
Vse, kar opisujem, se zdi precej črno in brezupno. In tudi je! Če tako ostane. Kljub opisanemu pa tako v izobraževalnem sistemu kot drugod še živijo ljudje, ki mislijo izven okvirov enodimenzionalne mentalitete trenutne oblasti. Živijo ljudje, ki si vzamejo čas za razmislek. Ki sodelujejo, si izmenjujejo mnenja in ideje ter si prizadevajo čim bolj zadovoljevati lastne potrebe in potrebe skupnosti, ne pa tistih, ki jih vsiljuje tekmovalna in odtujena oblast. Še vedno živijo ljudje, ki se zavedajo, da je naše vsakodnevno skupno delovanje že politično delovanje. Ljudje, ki s svojo življenjsko držo hodijo po poti, ki vodi v bolj prijazen in radosten vsakdan.

GORIŠKA.SI – POBUDA LUKE MANOJLOVIĆA
Pobudo Goriška.si razumem predvsem kot spodbudo ljudem, ljudem, ki še niso obupali in se niso predali, naj se povežejo. Podobno kot ta prispevek nas tudi pobuda nagovarja, naj se za trenutek ustavimo, si vzamemo čas in premislimo, kako živimo ter kako bi si želeli živeti. Odločitev in izbira je vedno naša. Po mojem mnenju je definitivno dovolj razlogov zato, da stopimo skupaj!

Danijel Bandelj (1985), doktorand edukacijske antropologije, študent Evropskega inštituta za realitetno terapijo