Hvala za tako kulturo

Aristotel je trdil, da človeška narava ne vodi samodejno k našim oblikam rasti na način, kot narava vodi želod, da zraste v hrast. Človekovo napredovanje je odvisno od vrednot, norm in predvsem tega, kar danes razumemo pod pojmom kulturni kapital, katerega ohranjanje in večanje je torej ključno za družbeni razvoj. Izhajati moramo iz dogme, da ni kulture nikoli dovolj, nikoli ni dovolj umetnosti ali sredstev zanjo. Šele tak način mišljenja namreč vodi k progresivnemu kulturnemu razvoju.

Navidezno pripadata ekonomija in kultura ločenim sferam človeškega delovanja, vendar nam zgodovina nasprotno razkriva nekaj prodornih obdobij, ko je ekonomski razvoj pospeševal kulturno emancipacijo in ko je kulturni razcvet na drugi strani omogočal gospodarski razvoj.  Naši vodilni možje se pogostno ne zavedajo moči, ki jo prinaša kulturni kapital oz. njegovo ohranjanje in plemeniteje, temveč premnogokrat obravnavajo kulturo kot potratno razkošje od katerega nima preprosto prebivalstvo nobene koristi. Premalo se zavedamo, da umetnik s svojim delom ne izraža le svojega osebnega pogleda na svet, ampak tudi svoj pogled na družbo, v kateri živi. Zato umetnost ne prispeva samo k oblikovanju javnega mnenja, temveč je tudi sama njegov izraz, kot taka pa se sooča z javnostjo o bistvenih vprašanjih svojega časa in je zatorej esencialnega pomena. Ljudje se vedno bolj usmerjajo v mednarodni prostor, s čimer se sorazmerno oblikuje njihova zavest o domačem okolju, hkrati pa povečujejo zahteve in pričakovanja kulturne ponudbe. Država in lokalne skupnosti bi morale podpirati tako umetnike kot pravne osebe in združenja, katerih namen je posredovati umetnost javnosti. Večjo pozornost pa bi morali nameniti tudi temu, da umetnost na ustrezen način približajo publiki. Poskrbijo za promocijo ter predramijo zaspana mesta in vasi. Kar pa pravzaprav niti ni tako zahtevno delo, če sledimo reku, da se dobro hvali samo.

Bistvo delovanja predstavnikov oblasti bi moralo biti delovanje z zmanjšanjem lastnega interesa in altruistično usmerjenostjo v koherenten družbeni razvoj. Prav moralni in razumski vzgibi bi morali biti tisti, ki diktirajo odnos med politiko, kulturnimi akterji in širšo civilno družbo, nikakor pa ne razne oportunistične težnje. Oblast lahko namreč intervenira na kulturno področje na različne načine, pri čemer bi morala razumeti, vrednotiti in v določeni meri tudi braniti kulturo kot javno dobrino. Država in lokalne skupnosti so po svojih zmožnostih dolžne ustvariti pogoje za kontinuiran kulturni razvoj in z ustrezno kulturno politiko omogočiti nastanek potrebne infrastrukture, katere cilj je posredovanje umetnosti. Ta potreba se še posebej izrazito kaže v mladem mestu, kot je Nova Gorica. Vendar ni pomembna samo kvantiteta določenih institucij, temveč predvsem kakovost njihovega delovanja oz. vodenja ustreznih politik ter vsebina njihovega programa. Namesto vlaganja v urbanizacijo, kar bi bil pričakovani odraz neke meščanske družbe, mesto stagnira na ruralnem dojemanju pomena in vloge kulture, kar je razlog da ostajajo stoli dvoran prazni in da na koncertu odmeva boren aplavz petih poslušalcev. Če drži, da je kultura hrana za dušo in če so duše ljudi v teh negotovih časih izropane radosti, ter ob upoštevanju dejstva, da je večina prireditev za brezposelne brezplačnih, se lahko utemeljeno vprašamo: kje so vse te trume ljudi, ki bi morale polniti kulturno prizorišče družabnega življenja?

Apatičnosti družbe, ki se razrašča na različna področja, ne smemo tolerirati. Družba se bo odločno aktivirala le ob  posluhu za kulturne ustvarjalce ter spodbudah in promociji umetnosti. Dialog med izvajalcem in občinstvom ne sme obstati na mrtvi točki svetovnega gospodarskega zatona, temveč ga je potrebno na podlagi jasne vizije še okrepiti. Veliko bolj bi se morali zavedati, da je kulturna dediščina tista, ki definira identiteto nekega okolja in da je v povezavi z turizmom med drugim tudi pomemben dejavnik v gospodarstvu. Vsaj toliko je pomembna zavest, da  je urbana, avantgardna umetnost esenca mesta, torej tista, ki daje mestu utrip. Zavedati se moramo, da preprosta popularna glasba ob večjih praznikih enostavno ni to, kar mesto potrebuje, in je daleč od tega, kar bi Novo Gorico pripeljalo ob bok modernim kulturno razvitim središčem. Kaotični in vsebinsko nedorečeni festivali, pomanjkanje posluha in volje za podporo zasebnih projektov ter ljudem neprivlačen kulturni program pa so odgovor na vprašanje o razlogih za družbeno nezainteresiranost.

To, kar Nova Gorica potrebuje, je celostna strategija kulturnega razvoja z jasno ciljno usmeritvijo, z močno finančno podporo in predvsem dobro domišljeno promocijo. Vse to pa je mogoče izpeljati samo z interakcijo javnih ter zasebnih partnerjev, na trdnem temelju strokovnosti in usposobljenosti vseh sodelujočih.

Neja Harl (1984), mag. prava, Nova Gorica