Naši predniki so si dolga stoletja prizadevali za svoj prostor pod soncem in nazadnje smo le dobili košček zemlje, ki je naš. »Naš« pomeni od vseh, ki na njem prebivamo, ne glede na vero, raso, spol ali kulturo. Smo skupnost, druži nas dejstvo, da živimo znotraj iste regije, pokrajine, znotraj iste države. Zato bi bilo smiselno, da bi si življenje v tej skupnosti oblikovali tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, ne glede na naše različne potrebe in želje.
Na življenje znotraj države v veliki meri vplivajo institucije, organi, službe in ljudje, ki jo vodijo. Vodenje države je njihov poklic, njihova naloga in dolžnost. In ker smo v demokraciji, bi bilo smiselno, da državo vodijo v dobro ljudi. Za zdaj namreč še nimamo sistema, ki bi omogočal bolj neposredno vključevanje širšega števila ljudi v procese soodločanja na državni ravni. Država bi morala skrbeti za svoje državljane, tako kot bi morali državljani skrbeti za svojo državo. Vprašanje pa je, ali institucije, organi, službe in ljudje, ki so za to izvoljeni, pristojni in plačani, res vodijo državo v dobrobit vseh nas. Če upoštevamo predpostavko, da bi bilo dobro življenje znotraj skupnosti oblikovati tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, postanejo mnoge stvari absurdne. Je višanje davkov dobro za vse nas? Je uvajanje šolnin dobro za vse nas? Ali razprodaja zdravih državnih podjetij koristi naši skupnosti? Kaj pa privatizacija vode? Kako k boljši kakovosti življenja prispevajo slabe razmere za razvoj gospodarstva? Gre tu resnično za delovanje v dobro državljanov, v dobro skupnosti? Nobena skrivnost ni več, da je demokracija v mnogih demokratičnih sistemih le še lepo zveneč izraz, ki je že zdavnaj izgubil svoj pravi pomen. Demokracija se je sprevrgla v strankokracijo, pri čemer so stranke velikokrat prej v službi kapitala kot tistih, ki so jih izvolili. Med tistimi, ki vladajo in sprejemajo odločitve, in tistimi, ki jih te odločitve neposredno zadevajo, je velik razkorak. Tako na primer hierarhična ureditev praktično onemogoča, da bi podjetniki, ki jim zaradi previsokih davkov ali zapletenega administrativnega kolesja propada posel, neposredno vplivali na izboljšanje svojega položaja. Država smo državljani. Država je od nas vseh. In zato nam kot državljanom pripadajo vse državne institucije – od parlamenta do vrtcev. In mi vsi bi morali soodločati pri njenem sooblikovanju, ustvariti organizacijo, ki bo delovala v dobrobit vseh nas, hkrati pa bi tudi mi morali delovati v njeno dobrobit. Dobro bi bilo, da bi nehali čakati in upati na kakšnega velikega vodjo, ki nas bo rešil, nehati samo opazovati, kaj se dogaja s stvarmi, pri katerih naj bi imeli glavno besedo mi, državljani. Nehati čakati, pljuvati po politikih, gospodarstvenikih in kar tako počez po vseh, ki so kakorkoli aktivni, ki se trudijo in delajo. Tako kot (skoraj) vedno v življenju je samo od nas samih, od naših dejanj in od naše aktivnosti odvisno, kako in v kakšni skupnosti bomo živeli. Smiselno bi bilo, da bi državljani sami prevzeli odgovornost za državo. Sooblikovali vizijo, vrednote, strategijo in cilje naše skupnosti. Kakšna družba želimo biti? Katere vrednote so za nas pomembne, kako želimo živeti, v kakšnem duhu vzgajati naše otroke? Kakšno držo zavzemati ob mednarodnih konfliktih? V katero smer naj gre razvoj? Kakšno šolstvo, zdravstvo, ceste, železnice, kmetijstvo, turizem želimo imeti čez dvajset, trideset, petdeset let? Strokovnjaki z vsakega področja posebej bi lahko skupaj z aktivnimi državljani oblikovali cilje in strategije, kako te cilje doseči. Vlada pa bi imela samo vlogo usmerjevalca, podobno kot predsednik uprave v večji organizaciji, ki skrbi, da so cilji doseženi. Tako bi vedeli, kam gremo. In tako bi se izognili temu, da vsaka vlada vsaka štiri leta (ali manj) popolnoma postavi na glavo vse, kar se da postaviti na glavo, in temu, da ne vemo, v katero smer plujemo, kaj nas čaka jutri, kako bomo živeli čez desetletje ali dve. Neposredna demokracija je pojem, ki zajema vse to in še mnogo več. Neposredna demokracija lahko zaobide hierarhijo ter želje in potrebe vsakega od nas naredi lažje uresničljive. Seveda pa zahteva spremembe v naši miselnosti in načinu delovanja, ki se ne morejo zgoditi čez noč. In kaj lahko naredi vsak od nas? Že to, da ne sledimo slepo eni ideologiji, da poslušamo, beremo, spremljamo dogajanje, se učimo, odprto sprejemamo mnenja različnih strani, pri tem pa kritično oblikujemo svoje mnenje, da smo ozaveščeni in da nas briga, je velik korak naprej. Vse našteto seveda zahteva, da usmerimo misli stran od vsega, kar nam prodajajo kot pomembno, stran od iskanja statusa v družbi, kupovanja novih oblek, super avtomobilov, eksotičnih počitnic. Zahteva čas in trud. Zahteva odločitev, da ne bomo več sledili drugim, temveč samo sebi. Ali kot je že v 18. stoletju lepše povedal Kant: »Za razsvetljenstvo pa ni treba drugega kot svobode in to najbolj neškodljive od vsega, kar se lahko imenuje svoboda, namreč tole: uveljavitev vsestranske javne uporabe lastnega uma.« Ali smo pripravljeni biti aktivni državljani in prevzeti to odgovornost? Ali nam je morda lažje, da nas vodijo, kakorkoli in kamorkoli že? Anja Kovačič
0 Comments
Politično delovanje je del našega vsakdana. Je naš svetovni nazor, naš odnos do okolja, soljudi in nenazadnje odnos do nas samih. Je naše življenje. A kaj, ko nimamo več časa živeti …
»Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov.« (Albert Einstein) Namen tega prispevka je povabilo k razmisleku. Govori o tem, kako prepogosto pristajamo na to, da nimamo časa in se nam neprestano mudi, ter na to, da sta politika in politično angažiranje nekaj, kar nima nič opraviti z našim življenjem. Nekaj, od česar se lahko distanciramo – denimo tako, da ne volimo in tako, da vse skupaj vržemo čez ramo, češ »vsi so isti, to mene ne zanima!«. NAROBE SVET S tem, ko rečemo, da nimamo časa, povemo, da z našim življenjem ne upravljamo sami, ampak izpolnjujemo pričakovanja in zapovedi drugih. S tem, ko rečemo, da nas politično delovanje ne zanima, pa prejšnje potrdimo, saj drugim prepuščamo, da določajo pravila, kako naj živimo. V resnici povemo, da nas ne zanima, kako živimo. Ko pravimo »vsi so isti, to mene ne zanima«, povemo, da smo obupali, da bo še kdaj bolje. Povemo, da »smo tudi mi isti« in ne premoremo idej. Ne znamo misliti niti na to, kako bi sploh lahko bolje živeli!? Menim, da gre pri krizi in dekadenci sedanje družbe predvsem za problem percepcije realnosti – razumevanja smisla in namena življenja samega, saj se v skladu s tem vedemo v našem vsakdanjem življenju. Tako kot razumemo realnost, tako vsakodnevno delujemo. In to vsakodnevno delovanje je naše življenje. Da bi lahko delovali v dobro vseh, moramo nujo živeti povezani in sodelovati v nekakšni skupnosti. BOLNA OBLAST, BOLNI LJUDJE Naše vsakdanje delovanje je tesno povezano tudi z našim počutjem in duševnim zdravjem. Porast duševnih motenj posameznikov je izraz duševne bolezni današnje oblasti in družbeno-političnega sistema. Posamezniki, ki med seboj ne sodelujejo, ne zadovoljujejo lastnih življenjskih potreb, ampak živijo po zapovedih oblasti in zadovoljujejo potrebe bolne oblasti. Zato pač ne morejo biti duševno zdravi in zadovoljni ljudje! DENAR, SVETA VLADAR Glavno sredstvo nadzora oz. našega zasužnjevanja je denar. Denar je za življenje nujno potreben (vsaj znotraj trenutnega družbeno-političnega sistema), saj je univerzalno menjalno sredstvo (in še marsikaj drugega!). Da bi ga zaslužili, moramo delati nekaj, kar v trenutnem ekonomskem sistemu prinaša neko plačilo, a delo je iz leta v leto manj vredno (tako je razvidno iz statističnih podatkov). Na tem mestu je pomembno posebej poudariti, da v sodobnem globalnem ekonomskem sistemu delajo ljudje t.i. držav v razvoju in držav tretjega sveta praktično le za prenočišče in borno hrano. Ker je delo vse manj vredno, delamo vse več in nam zato primanjkuje časa za ostale aktivnosti – hobije, soljudi, za sodelovanje, za radost in sprostitev. Primanjkuje nam časa za resnično življenje. Časa nimajo niti tisti, ki so brezposelni, ker jih pristojne inštitucije priganjajo v medsebojno tekmovanje za delo in službe, ki jih v resnici ni (dnevna ponudba delovnih mest je venomer pod številko 1000, medtem ko je število prijavljenih iskalcev zaposlitve približno 120-krat večje). TEKMOVANJE Tekmovalnost in diskurz konkurenčnosti sta izhodišče sedanje politike. Gospodje in gospe, ki trenutno vzpostavljajo oblast, med seboj tekmujejo (po mojem v neizvirnosti idej!). Tudi njim se mudi. Pravijo, da nimamo več časa, da nam morajo kar se da hitro odvzeti še tiste pravice, ki so nam ostale. Nagovarjajo nas, naj še malo zategnemo pasove in potrpimo, ker bo potem bolje. Pravijo nam, naj še malo tekmujemo med sabo, naj se drug proti drugemu borimo za službe, delo, preživetje. Za ocene. Tekmovalno je namreč naravnan tudi naš izobraževalni sistem. Naši otroci v šolah tekmujejo v pomnjenju podatkov in jih glede na to, koliko podatkov so si uspeli zapomniti, ocenjujemo. Ne ocenjujemo njihove pristnosti, poštenosti, sposobnosti sodelovanja, kreativnosti in njihovih inovativnih idej. Ocenjujemo njihovo sposobnost na pamet ponoviti snov, ki je napisana v učbeniku. Ocenjujemo sposobnost, ki jo ima določen učenec, dijak (vse bolj tudi študent), da zapiše določene podatke pod vprašanja, ki so že v naprej postavljena tako, da ne moreš odgovoriti, kot misliš, ampak le tako, kot piše v učbeniku, knjigi ali skripti. In veste, tudi v šolah se blazno mudi. Ni časa za pogovor, izmenjavo mnenj, za medsebojne odnose in radost. Nihče nima časa. Ob tem učitelji vsako leto več časa namenijo izpolnjevanju birokratskih zadev in urejanju statistik, v katerih nihče ne vidi smisla. Naša mladina tako brez prave prešernosti in otroške razigranosti postaja žrtev hladnega in razčlovečenega izobraževalnega sistema. Kakšno prihodnost si potemtakem lahko obetamo? ČRNOGLEDOST? Vse, kar opisujem, se zdi precej črno in brezupno. In tudi je! Če tako ostane. Kljub opisanemu pa tako v izobraževalnem sistemu kot drugod še živijo ljudje, ki mislijo izven okvirov enodimenzionalne mentalitete trenutne oblasti. Živijo ljudje, ki si vzamejo čas za razmislek. Ki sodelujejo, si izmenjujejo mnenja in ideje ter si prizadevajo čim bolj zadovoljevati lastne potrebe in potrebe skupnosti, ne pa tistih, ki jih vsiljuje tekmovalna in odtujena oblast. Še vedno živijo ljudje, ki se zavedajo, da je naše vsakodnevno skupno delovanje že politično delovanje. Ljudje, ki s svojo življenjsko držo hodijo po poti, ki vodi v bolj prijazen in radosten vsakdan. GORIŠKA.SI – POBUDA LUKE MANOJLOVIĆA Pobudo Goriška.si razumem predvsem kot spodbudo ljudem, ljudem, ki še niso obupali in se niso predali, naj se povežejo. Podobno kot ta prispevek nas tudi pobuda nagovarja, naj se za trenutek ustavimo, si vzamemo čas in premislimo, kako živimo ter kako bi si želeli živeti. Odločitev in izbira je vedno naša. Po mojem mnenju je definitivno dovolj razlogov zato, da stopimo skupaj! Danijel Bandelj (1985), doktorand edukacijske antropologije, študent Evropskega inštituta za realitetno terapijo |
Objavljamo ideje, predloge, razmišljanja. Povej!Archives
October 2018
Categories |