|
V zadnjem obdobju negotovosti, ki jo v veliki meri zaznamuje finančna in gospodarska kriza, so se ponovno pojavile potrebe po redefiniranju, še bolj pa po obuditvi koncepta javnega in skupnega. Omenjena kriza ni ena in edina, ampak se je iz ene točke, iz enega diskurza, razletela na več strani in s tem razkrila bistvene pomanjkljivosti raznovrstnih sistemov, procesov in odnosov oz. razmerij. Izvorno kriza financiranja, ki je razkrila omejenost rasti finančnega sektorja, je ponovno pokazala na slepoto idej o neskončni gospodarski rasti. In na slepoto idej o družbi kot skupnosti posameznikov podjetnikov, ki že samo s svojo inovativnostjo in tekmovalnostjo ter žlahtno sebičnostjo nujno bogatijo sebe in okolico. Ravno zaradi golega dejstva, ki so ga na svoji koži morali kruto občutiti mnogi posamezniki, da samo s sledenjem partikularnim (in zato nujno kratkovidnim) osebnim interesom ne bo mogoče doseči drugačnega, kvalitativno boljšega razvoja, je v ospredju pozornosti zopet javno oz. skupno. Ker je koncept javnega zgodovinsko ujet v podredno razmerje med javnim in zasebnim, kjer je javno le še vse, kar ni zasebno, se bom v nadaljevanju raje posvetil vprašanju skupnega. Skupno namreč presega javno in zasebno ter nas prisili, da v temelju premislimo, kaj in kako želimo skupaj bivati, delati, urejati itd. Kaj je torej skupno? V ožjem, normativnem pomenu je skupno državna ali občinska lastnina, kar poleg javnega prostora vključuje tudi vse javne institucije ter seveda tudi vse državno oz. občinsko premoženje, vključno z gospodarskimi družbami, kar jih je še preostalo. V širšem pomenu pa je skupno tudi vsa kulturna dediščina, kolektivna inteligenca, znanost, kuhinjski recepti, praktična znanja, dedni zapisi, naravni viri (npr. voda), govorica, umetnost itd. Vse kar je plod stoletnega človeškega dela in ustvarjanja. Vse to skupno je pod udarom procesov privatizacije, ki v imenu učinkovitejšega izkoristka (beri izkoriščanja) omejujejo splošno dostopnost. Vse zgoraj našteto skupno je vprašanje večjih ali manjših skupnosti. Tudi lokalno zamejenih. Kako torej biti in upravljati skupno? Institucionalni mehanizem so seveda institucije vladanja in odločanja kot so na lokalni ravni župan in občinski svet. Osebno zastopanost v teh institucijah zagotovijo volitve, ki se nam po štirih letih ponovno bližajo. V Mestni občini Nova Gorica imamo že bogato tradicijo velikega števila list za kandidate za občinski svet in že sama množičnost naj bi potrjevala veliko zanimanje za demokratično upravljanje skupnega. A ravno to množičnost ne smemo dojemati, še manj pa sprejemati enodimenzionalno. Zakaj pojav neštetih list in velikega števila kandidatk in kandidatov še ne pomeni nujno boljšega upravljanja skupnega? V krizi strankokracije, ko politične stranke izgubljalo legitimiteto, ki so jo včasih imele, je opazen pojav listokracije, ki v imenu preseganja ideoloških delitev obljublja boljše upravljanje na lokalnem nivoju. Tudi v zanikanju pojava ideologije v vsakdanjem življenju. Kajti upravljanje in reševanje lokalne problematike naj ne bi bilo vprašanje izbire med različnimi koncepti, temveč le vprašanje učinkovitosti. Ideologija se tako ne nahaja samo v navijanju za partizane ali domobrance. Prav tam kjer je po splošnem prepričanju največ ideologije, jo je dejansko najmanj. Oz. v kolikor je, je dejansko zamaskirana. »Večna« zgodovinska delitev ima eno ideološko podstat in to je nacionalizem. Obe sprti strani naj bi se vsaka na svoj način borili za slovensko zemljo in človeka. Zamolčana sta partizanski internacionalizem in domobranska povezava z univerzalnostjo katoliškega nauka. Ideologija, v katero je ujeta večina nestrankarskih list, pa je prepričanje v moč (nad) sposobnih in marljivih, ki lahko povlečejo voz naprej po samo eni poznani poti. Brez zavijanja levo ali desno, ampak samo naravnost. Pa četudi brez kompasa, pardon GPS-a. O nadčloveških ekipah govori med drugim tudi aktualni mandatar, ki v svojem samozaverovanem mesijanstvu zamenjuje nadčloveka z ne-človekom. Liste kandidatov za mestni svet so tako bolj preslikava socialnega omrežja glavnih pobudnikov list kot pa personalizacija nekega programa. Analiza obstoječega, neobstoječega ali samo privida programa je bolj stvar marketinške analize pripadnikov socialnih omrežjih in njihovih preferenc. Na volitvah se tako spopadejo ekipe znancev ali polznancev, ki svojo moč črpajo iz dejstva, da imajo širše socialno omrežje od konkurence. Tako se volivec ne odloča na podlagi programa, ki je samo še drugotnega pomena, temveč glede na avtoriteto oz. ugled, ki ga kandidat pri njemu uživa. Kriza predstavniške demokracije dobiva dodatne dimenzije in razkriva utopičnost same ideje predstavništva. Tako oblikovan mestni svet je lahko samo poligon za trgovanje med klani in vladarsko županovo deljenje bonbončkov različnim interesnim skupinam. Je takšno vodenje lokalne skupine lahko učinkovito? Morda, vendar ta učinkovitost, ki je lahko učinkovitost samo za nekatere, nikakor ne omogoča upravljanje s skupnim, temveč njegovim deljenjem med zainteresirane. Brez analize predvolilnih anket lahko ugotovimo, da veliko takšnih list pomeni zelo pestro sestavo mestnega sveta, v kateri je za županovo vladanje možna le širša koalicija. Da se izognemo trgovanju metrov asfalta na enem koncu občine za večjo podporo pri investicijskem projektu na drugem koncu občine, je potrebna opredelitev skupnega in načina, kako z njim upravljati. In tisti izvoljenci, ki bodo zmogli in znali partikularne interese potisniti v drugi plan, in dali prednost dolgoročnim, skupnim, pomembnim za celotno lokalno skupnost, bodo resnični predstavniki prebivalcev. In predvsem imeti v mislih, da smo skupno vsi, tako stalni prebivalci, kot začasni, kot tudi dnevni migranti, ki samo nekaj ur dnevno preživijo v občini, ne glede na jezik ali poreklo. Občina ni izolirana skupnost, niti se je ne da zamejiti. Razvoj je odvisen ravno od nenehne izmenjave idej in informacij, v katere spada nenazadnje tudi genski material. Zavzemanje za skupno ne pomeni enoumja in odsotnost različnih interesov. Nasprotno, antagonizmi so prisotni in kot take jih je potrebno sprejeti. Vendar antagonizem naj se kaže v različnih razvojnih perspektivah skupnega, ne pa v antagonizmu med klani znancev, kdo bo glede na družbeno moč vzel večji kos pogače. In brezkompromisni boj za skupno naj bo vodilo povolilnih zavezništev v mestnem svetu. Volitve pa ne smejo biti edina točka participacije posameznikov. Posvetovanja izvoljenih s prebivalci, neinstitucionalni mestni zbori zainteresiranih, demokratizacija javnih institucij in druge kreativne oblike novih načinov soodločanja in podajanja pobud o skupnem morajo nenehno potekati, v skladu s potrebami in željami prebivalcev. Mantra o kreativnosti v gospodarstvu se mora premakniti h kreativnosti v upravljanju skupnega oz. javnega. In le tako se bo vzpostavljala nova, kvalitativno drugačna politika, ki jo novi obrazi sami po sebi ne morejo prinesti in zagotoviti. Politika, ki bo širila in ne ožala meje skupnega, ter z drugačnim upravljanjem skupnega izboljšala življenje skupnosti. Marko Rusjan 
0 Comments
Čas zgodnjega otroštva je eno najpomembnejših obdobij v človekovem življenju, saj se takrat oblikujejo temelji bodočega odraslega človeka. Starši, sorodniki in pedagogi si skupaj prizadevamo, da bi vsak otrok zrastel v zdravega in zadovoljnega človeka, ki bo nekega dne pristavil svoj unikatni kamenček v mozaik (boljše) družbe prihodnosti. Zato mu stojimo ob strani, ga usmerjamo ter mu nudimo varen in ljubeč prostor, v katerem bo lahko ob pravem času razvil vse svoje potenciale. V svetu so že dlje časa prisotni in uveljavljeni različni pedagoški pristopi: waldorfska pedagogika, pedagogika Marie Montessori, vzgoja po Glaserjevi teoriji izbire in še vrsta drugih, ki pa le počasi vstopajo v slovenski prostor in nimajo enakovrednega položaja v primerjavi z organiziranim javnim varstvom. To pomeni, da morajo zavodi, ki sledijo tem pedagoškim smernicam, delovati kot zasebne institucije in se temu primerno tudi financirati iz lastnih sredstev oz. s pomočjo donatorjev, zaradi česar se večkrat zgodi, da finančno niso dostopni vsakomur. Na Goriškem se starši poleg programa javnega varstva lahko že nekaj let odločajo tudi za vpis svojega otroka v montessori (t.i. Hiša otrok) ali waldorfski vrtec, kar priča o naraščajočem zanimanju za alternativne pristope k vzgoji v zadnjem času. Kot waldorfski vzgojiteljici lahko skozi našo zgodbo predstaviva problematiko nastajanja in delovanja takšnega vrtca na slovenskih tleh (v Bukovici se je pred dvema letoma odprl prvi waldorfski vrtec na Primorskem »Kresnica«, naslednje leto pa mu je sledil še vrtec na Ustjah pri Ajdovščini »Zlata ptica«). Čeprav ima slednja pedagogika v svetu že stoletno tradicijo in je v Sloveniji prisotna že več kot dvajset let, so bili prvi začetki v našem okolišu vse prej kot enostavni. Delovanje iniciative, v katero je bilo vključenih veliko staršev, pedagogov in drugih simpatizerjev, je sejalo semena več kot 4 leta. V tem obdobju so potekale igralne urice za otroke, urice pravljic, izobraževanja in predavanja za starše, intenzivno iskanje primernih prostorov ... Ravno pri slednjem se je nemalokrat zalomilo in nas vedno znova preizkušalo, koliko trdni smo v svoji nameri. Ko pa smo le našli ustrezen prostor in so se stvari začele odvijati v pravo smer, smo kaj kmalu spoznali, da se nam marsikatera družina zaradi socialnih razmer ne bo mogla pridružiti, čeprav želimo biti kljub omejitvam zaradi sistema financiranja dostopni vsakomur. Etiketa elitnosti, ki ga tak vrtec zaradi tega hitro lahko pridobi, pa je v globokem nasprotju z vrednotami waldorfske pedagogike. Waldorfski vrtec (podobno kot npr. tudi marsikatera Hiša otrok) ima v Sloveniji status zasebnega zavoda z javno priznanim programom, zaradi česar država oz. občina subvencionira samo 85% delež zneska, ki ga sicer prispeva za javni vrtec - to pomeni, da morajo razliko (15%) pokriti starši sami, kar pomeni za njih dodatno finančno breme. Poleg tega tudi ne prispeva sredstev za vzdrževanje, opremo, najem prostorov itd., zaradi česar mora imeti tak vrtec nujno višjo ekonomsko ceno, če sploh želi delovati. Še do nedavnega so vsa pomembna področja človekovega družbenega življenja (religijo, moralo, vrednote, vzgojo otrok …) urejala neka splošno sprejeta, nepisana pravila. Danes so časi drugačni – postmoderna družba je prinesla s sabo pluralizem resnic in odprla horizont neskončnih možnosti. Če je bila včasih vzgoja otrok nekaj, o čemer se niso veliko spraševali, in v kar je bila vpletena celotna skupnost, zdaj družine vedno bolj jemljejo problematiko vzgoje v svoje roke, starši so vedno bolj osveščeni in razmišljajo o tem, s kakšnimi vzgojnimi prijemi bodo dali svojemu otroku najboljšo popotnico za življenje - tudi kar se tiče izbire določene vrste organiziranega varstva. Pravico imajo, da se pri tem odločajo v skladu s svojim najglobljim prepričanjem, kaj je za njihove otroke najbolje, in prav bi bilo, da bi imeli enakovredne možnosti izbire ne glede na to, ali se odločijo za javno ali za neko drugo, alternativno obliko varstva. Pri tako pomembnih odločitvah denar ne bi smel igrati ključne vloge, mar ne?
Naši predniki so si dolga stoletja prizadevali za svoj prostor pod soncem in nazadnje smo le dobili košček zemlje, ki je naš. »Naš« pomeni od vseh, ki na njem prebivamo, ne glede na vero, raso, spol ali kulturo. Smo skupnost, druži nas dejstvo, da živimo znotraj iste regije, pokrajine, znotraj iste države. Zato bi bilo smiselno, da bi si življenje v tej skupnosti oblikovali tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, ne glede na naše različne potrebe in želje. Na življenje znotraj države v veliki meri vplivajo institucije, organi, službe in ljudje, ki jo vodijo. Vodenje države je njihov poklic, njihova naloga in dolžnost. In ker smo v demokraciji, bi bilo smiselno, da državo vodijo v dobro ljudi. Za zdaj namreč še nimamo sistema, ki bi omogočal bolj neposredno vključevanje širšega števila ljudi v procese soodločanja na državni ravni. Država bi morala skrbeti za svoje državljane, tako kot bi morali državljani skrbeti za svojo državo. Vprašanje pa je, ali institucije, organi, službe in ljudje, ki so za to izvoljeni, pristojni in plačani, res vodijo državo v dobrobit vseh nas. Če upoštevamo predpostavko, da bi bilo dobro življenje znotraj skupnosti oblikovati tako, da bi bilo kar najboljše za vse njene člane, postanejo mnoge stvari absurdne. Je višanje davkov dobro za vse nas? Je uvajanje šolnin dobro za vse nas? Ali razprodaja zdravih državnih podjetij koristi naši skupnosti? Kaj pa privatizacija vode? Kako k boljši kakovosti življenja prispevajo slabe razmere za razvoj gospodarstva? Gre tu resnično za delovanje v dobro državljanov, v dobro skupnosti? Nobena skrivnost ni več, da je demokracija v mnogih demokratičnih sistemih le še lepo zveneč izraz, ki je že zdavnaj izgubil svoj pravi pomen. Demokracija se je sprevrgla v strankokracijo, pri čemer so stranke velikokrat prej v službi kapitala kot tistih, ki so jih izvolili. Med tistimi, ki vladajo in sprejemajo odločitve, in tistimi, ki jih te odločitve neposredno zadevajo, je velik razkorak. Tako na primer hierarhična ureditev praktično onemogoča, da bi podjetniki, ki jim zaradi previsokih davkov ali zapletenega administrativnega kolesja propada posel, neposredno vplivali na izboljšanje svojega položaja. Država smo državljani. Država je od nas vseh. In zato nam kot državljanom pripadajo vse državne institucije – od parlamenta do vrtcev. In mi vsi bi morali soodločati pri njenem sooblikovanju, ustvariti organizacijo, ki bo delovala v dobrobit vseh nas, hkrati pa bi tudi mi morali delovati v njeno dobrobit. Dobro bi bilo, da bi nehali čakati in upati na kakšnega velikega vodjo, ki nas bo rešil, nehati samo opazovati, kaj se dogaja s stvarmi, pri katerih naj bi imeli glavno besedo mi, državljani. Nehati čakati, pljuvati po politikih, gospodarstvenikih in kar tako počez po vseh, ki so kakorkoli aktivni, ki se trudijo in delajo. Tako kot (skoraj) vedno v življenju je samo od nas samih, od naših dejanj in od naše aktivnosti odvisno, kako in v kakšni skupnosti bomo živeli. Smiselno bi bilo, da bi državljani sami prevzeli odgovornost za državo. Sooblikovali vizijo, vrednote, strategijo in cilje naše skupnosti. Kakšna družba želimo biti? Katere vrednote so za nas pomembne, kako želimo živeti, v kakšnem duhu vzgajati naše otroke? Kakšno držo zavzemati ob mednarodnih konfliktih? V katero smer naj gre razvoj? Kakšno šolstvo, zdravstvo, ceste, železnice, kmetijstvo, turizem želimo imeti čez dvajset, trideset, petdeset let? Strokovnjaki z vsakega področja posebej bi lahko skupaj z aktivnimi državljani oblikovali cilje in strategije, kako te cilje doseči. Vlada pa bi imela samo vlogo usmerjevalca, podobno kot predsednik uprave v večji organizaciji, ki skrbi, da so cilji doseženi. Tako bi vedeli, kam gremo. In tako bi se izognili temu, da vsaka vlada vsaka štiri leta (ali manj) popolnoma postavi na glavo vse, kar se da postaviti na glavo, in temu, da ne vemo, v katero smer plujemo, kaj nas čaka jutri, kako bomo živeli čez desetletje ali dve. Neposredna demokracija je pojem, ki zajema vse to in še mnogo več. Neposredna demokracija lahko zaobide hierarhijo ter želje in potrebe vsakega od nas naredi lažje uresničljive. Seveda pa zahteva spremembe v naši miselnosti in načinu delovanja, ki se ne morejo zgoditi čez noč. In kaj lahko naredi vsak od nas? Že to, da ne sledimo slepo eni ideologiji, da poslušamo, beremo, spremljamo dogajanje, se učimo, odprto sprejemamo mnenja različnih strani, pri tem pa kritično oblikujemo svoje mnenje, da smo ozaveščeni in da nas briga, je velik korak naprej. Vse našteto seveda zahteva, da usmerimo misli stran od vsega, kar nam prodajajo kot pomembno, stran od iskanja statusa v družbi, kupovanja novih oblek, super avtomobilov, eksotičnih počitnic. Zahteva čas in trud. Zahteva odločitev, da ne bomo več sledili drugim, temveč samo sebi. Ali kot je že v 18. stoletju lepše povedal Kant: »Za razsvetljenstvo pa ni treba drugega kot svobode in to najbolj neškodljive od vsega, kar se lahko imenuje svoboda, namreč tole: uveljavitev vsestranske javne uporabe lastnega uma.« Ali smo pripravljeni biti aktivni državljani in prevzeti to odgovornost? Ali nam je morda lažje, da nas vodijo, kakorkoli in kamorkoli že? Anja Kovačič 
Aristotel je trdil, da človeška narava ne vodi samodejno k našim oblikam rasti na način, kot narava vodi želod, da zraste v hrast. Človekovo napredovanje je odvisno od vrednot, norm in predvsem tega, kar danes razumemo pod pojmom kulturni kapital, katerega ohranjanje in večanje je torej ključno za družbeni razvoj. Izhajati moramo iz dogme, da ni kulture nikoli dovolj, nikoli ni dovolj umetnosti ali sredstev zanjo. Šele tak način mišljenja namreč vodi k progresivnemu kulturnemu razvoju. Navidezno pripadata ekonomija in kultura ločenim sferam človeškega delovanja, vendar nam zgodovina nasprotno razkriva nekaj prodornih obdobij, ko je ekonomski razvoj pospeševal kulturno emancipacijo in ko je kulturni razcvet na drugi strani omogočal gospodarski razvoj. Naši vodilni možje se pogostno ne zavedajo moči, ki jo prinaša kulturni kapital oz. njegovo ohranjanje in plemeniteje, temveč premnogokrat obravnavajo kulturo kot potratno razkošje od katerega nima preprosto prebivalstvo nobene koristi. Premalo se zavedamo, da umetnik s svojim delom ne izraža le svojega osebnega pogleda na svet, ampak tudi svoj pogled na družbo, v kateri živi. Zato umetnost ne prispeva samo k oblikovanju javnega mnenja, temveč je tudi sama njegov izraz, kot taka pa se sooča z javnostjo o bistvenih vprašanjih svojega časa in je zatorej esencialnega pomena. Ljudje se vedno bolj usmerjajo v mednarodni prostor, s čimer se sorazmerno oblikuje njihova zavest o domačem okolju, hkrati pa povečujejo zahteve in pričakovanja kulturne ponudbe. Država in lokalne skupnosti bi morale podpirati tako umetnike kot pravne osebe in združenja, katerih namen je posredovati umetnost javnosti. Večjo pozornost pa bi morali nameniti tudi temu, da umetnost na ustrezen način približajo publiki. Poskrbijo za promocijo ter predramijo zaspana mesta in vasi. Kar pa pravzaprav niti ni tako zahtevno delo, če sledimo reku, da se dobro hvali samo. Bistvo delovanja predstavnikov oblasti bi moralo biti delovanje z zmanjšanjem lastnega interesa in altruistično usmerjenostjo v koherenten družbeni razvoj. Prav moralni in razumski vzgibi bi morali biti tisti, ki diktirajo odnos med politiko, kulturnimi akterji in širšo civilno družbo, nikakor pa ne razne oportunistične težnje. Oblast lahko namreč intervenira na kulturno področje na različne načine, pri čemer bi morala razumeti, vrednotiti in v določeni meri tudi braniti kulturo kot javno dobrino. Država in lokalne skupnosti so po svojih zmožnostih dolžne ustvariti pogoje za kontinuiran kulturni razvoj in z ustrezno kulturno politiko omogočiti nastanek potrebne infrastrukture, katere cilj je posredovanje umetnosti. Ta potreba se še posebej izrazito kaže v mladem mestu, kot je Nova Gorica. Vendar ni pomembna samo kvantiteta določenih institucij, temveč predvsem kakovost njihovega delovanja oz. vodenja ustreznih politik ter vsebina njihovega programa. Namesto vlaganja v urbanizacijo, kar bi bil pričakovani odraz neke meščanske družbe, mesto stagnira na ruralnem dojemanju pomena in vloge kulture, kar je razlog da ostajajo stoli dvoran prazni in da na koncertu odmeva boren aplavz petih poslušalcev. Če drži, da je kultura hrana za dušo in če so duše ljudi v teh negotovih časih izropane radosti, ter ob upoštevanju dejstva, da je večina prireditev za brezposelne brezplačnih, se lahko utemeljeno vprašamo: kje so vse te trume ljudi, ki bi morale polniti kulturno prizorišče družabnega življenja? Apatičnosti družbe, ki se razrašča na različna področja, ne smemo tolerirati. Družba se bo odločno aktivirala le ob posluhu za kulturne ustvarjalce ter spodbudah in promociji umetnosti. Dialog med izvajalcem in občinstvom ne sme obstati na mrtvi točki svetovnega gospodarskega zatona, temveč ga je potrebno na podlagi jasne vizije še okrepiti. Veliko bolj bi se morali zavedati, da je kulturna dediščina tista, ki definira identiteto nekega okolja in da je v povezavi z turizmom med drugim tudi pomemben dejavnik v gospodarstvu. Vsaj toliko je pomembna zavest, da je urbana, avantgardna umetnost esenca mesta, torej tista, ki daje mestu utrip. Zavedati se moramo, da preprosta popularna glasba ob večjih praznikih enostavno ni to, kar mesto potrebuje, in je daleč od tega, kar bi Novo Gorico pripeljalo ob bok modernim kulturno razvitim središčem. Kaotični in vsebinsko nedorečeni festivali, pomanjkanje posluha in volje za podporo zasebnih projektov ter ljudem neprivlačen kulturni program pa so odgovor na vprašanje o razlogih za družbeno nezainteresiranost. To, kar Nova Gorica potrebuje, je celostna strategija kulturnega razvoja z jasno ciljno usmeritvijo, z močno finančno podporo in predvsem dobro domišljeno promocijo. Vse to pa je mogoče izpeljati samo z interakcijo javnih ter zasebnih partnerjev, na trdnem temelju strokovnosti in usposobljenosti vseh sodelujočih. Neja Harl (1984), mag. prava, Nova Gorica  |
Objavljamo ideje, predloge, razmišljanja. Povej!Archives
October 2018
Categories |
RSS Feed