 Jože P., doma iz Šempetra pri Gorici, se je leta 1977 zaposlil v Meblu, tovarni pohištva iz Nove Gorice. Po opravljenem pripravništvu je tam dobil službo za nedoločen čas. Zbujal se je ob petih, se z delavskim avtobusom peljal v tovarno in delovnik zaključil ob dveh. Ustvaril si je družino, s pomočjo staršev kupil hišo in jo začel obnavljati. Zidarska dela so opravljali sezonski delavci z »juga«, ki so popoldan sedli k mizi skupaj z družino. Med vikendi je pozidave opravil kar Jože sam s pomočjo prijateljev in družinskih članov. Občasno je s prijatelji igral nogomet, navijal je za Vozila Gorica in redno hodil na tekme. Jože P. ni veliko zahteval in si ni postavljal velikih vprašanj. Navajen je bil delati in med sodelavci, mešano družbo iz cele Jugoslavije, je slovel po izjemni natančnosti, praktičnosti in nesebični pomoči. Verjel je v privzgojen sistem dela in nikoli ni trpel pomanjkanja. Bil je marljiv in pošten, lastnosti, ki ju je kot vrednoti želel prenesti na svoje potomce. Leto 1991 je dojemal kot leto priložnosti in odločil se je, da gre na bolje. Zapustil je Meblo in delo našel v privatni tovarni v Italiji. Od doma je odhajal ob osmih, vračal se je ob šestih zvečer. Velikokrat je delal tudi ob vikendih, naročil je bilo veliko in potreba trga je generirala nadurno delo. Ritem življenja je postal drugačen, spremile so se prioritete in potrebe družine. Meblo se je iz tovarne pohištva preusmerilo v proizvodnjo jogijev, delavci so podjetje zapuščali ali bili odpuščeni. Nova Gorica se je iz delavskega mesta, ki je med prišleki slovelo kot kraj priložnosti, spreminjala v mesto igralništva. Katja G., domačinka, je v eni od igralnic začela delati že kot študentka. Mesec se je spremenil v polletje, leto v daljše delovno razmerje. Zaživela je v sistemu vsakdana, ki ga je razumela dobra četrtina prebivalcev mesta. Naenkrat si je lahko privoščila vse, kar ji je srce poželelo, za ostalo pa je imela bančne kartice. Namesto bambusa je pila martini, namesto stoenke je vozila novo mazdo. Niti opazila ni, kdaj so sodelavci posiveli, še manj pa jo je zanimalo, katera stranka je na oblasti. Plača je bila redna, napitnine dobre, življenje lepo. Občasno je še pomislila na opuščen študij, a prošnje zdaj diplomiranih kolegic, ki so službo vztrajno iskale na HIT-u, so bile verodostojen signal, da je bila njena odločitev pravilna. Sčasoma pa si je zaželela spremembe v karieri in ugotovila, da brez ustrezne izobrazbe to ne bo mogoče. Ob zaostrovanju pogojev dela in naraščanju brezposelnosti je sanjala o boljšem delovniku in dnevnem delu. Janko R., perspektiven zoisov štipendist, je šolo delal z levo roko. Končal je prvi faks, ob njem vpisal drugega, med počitnicami pa je še vedno imel dovolj časa, da je opravljal priložnostna dela. Pridobil je status mladega raziskovalca, ambiciozno delal pozno v noč in objavljal v različnih strokovnih publikacijah. Janka R. so none uporabljale za zgled “najboljšega fanta” in svoje vnuke učile, po kom naj se zgledujejo. Po uspešnem zagovoru doktorata je Janku R.-ju poteklo delovno razmerje. Zaradi varčevalnih ukrepov mu nova pogodba ni bila ponujena in Janko je končal na Zavodu za zaposlovanje. Na zavodu je Janko R. spoznal Jožeta P. in Katjo G. Stari delavec, katerega zdravje je bilo že zdavnaj načeto, je prihajal počasi in sključeno. Delo je izgubil pred dvema letoma, ko je Italija vstopila v krizo in so tovarno zaprli. Do pokojnine mora Jože P. počakati še osem let, premlad je za pokoj, prestar, da bi tvoril aktivni steber zaposlenih državljanov. Katja G. je službo izgubila v valu odpuščanj zaradi gospodarske krize in racionalizacije poslovanja. Med poravnavami in izplačili je privarčevan denar skopnel. V spoznanju, da je obtičala, je vpisala študij ob delu. Napiše do osem prošenj na teden, vabila na razgovore še čaka. Janko R., zlati maturant in mladi doktor znanosti, je v nasprotju s svojima sogovornikoma nosil vedrino v srcu. Njegova hrbtenica ni bila načeta, bil je človek tega časa. Ni si dovolil sanjati službe za nedoločen čas, ne kreditov, ne nakupa stanovanja in ne novega avta. Navajen je bil delati in med sodelavci na inštitutu, mešano družbo s celega sveta, je slovel po izjemni natančnosti, praktičnosti in nesebični pomoči. Verjel je v privzgojen sistem dela in nikoli ni trpel pomanjkanja. Bil je marljiv in pošten, lastnosti, ki jih je kot vrednoti želel prenesti na svoje potomce. Leto 2014 je dojemal kot leto priložnosti in odločil se je, da bo živel bolje. V osemdesetih letih v Novi Gorici ali drugod po Sloveniji skoraj nismo beležili fenomena brezposelnosti. Z njim se tudi naslednje desetletje nismo veliko ukvarjali. V osnovi se nas to ni dotikalo, dokler ni trend prizadel nas, naših bližnjih, naše okolice. Brezposelnost je stereotipizirana kot bolezen revnih, lenih in nesposobnih. Brezposelni ljudje so de facto manj uspešni. Čeprav so stanja povečane telesne temperature redka, se brezposelnost večinoma izkazuje kot bolezen. V začetnih fazah te ljudje pomilujejo, nato se te izogibajo, sčasoma se zoži krog prijateljev, pojavijo se simptomi utrujenosti in brezvoljnosti. Akutne faze vključujejo pitje antidepresivov ali vstop v stanja alkoholizirane zamaknjenosti. Za njo zbolevajo v zadnjem obdobju predvsem mladi, a ni izključeno, da se ne pojavi tudi v vaši hiši. Zdravilo proti brezposelnosti so delo in zanj pravično plačilo, radiranje mladim neprijaznega 1% zmanjševanja zaposlovanja v javnem sektorju, radiranje prekernega dela in omogočanje človeku dostojnega življenja. Zdravilo proti brezposelnosti je vključevanje mladih v družbo. Mladi ljudje morajo soustvarjati našo skupnost in ne ostajati na njenem obrobju. Zdravilo proti rakastim ranam naše družbe sloni na vrednotah družbene odgovornosti in možnosti soustvarjanja prihodnosti. Na zagotavljanju dostopnega in kvalitetnega izobraževanja, razvijanju socialne države na vrednotah, ki ne teptajo raznolikosti in multikulturnosti. Na okolju, ki se ne ukvarja s kamni na Sabotinu in ne z imeni ulic v mestu. Na družbi, ki varuje in spoštuje svojo preteklost brez napadanja vrednot drugače mislečih. Ki sloni na znanju in ne na debelini denarnice. Ki ceni, kar ima in nosi moralni credo nad materialnimi apetiti. Ki stremi k potencialu samooskrbe. Govorim o družbi, ki jo želijo soustvarjati Jože P., Katja G., Janko R. in mnogi drugi. Ne sanjam o že odpeljanih vlakih socialne varnosti, temveč apeliram na družbeno kritiko in aktivacijo civilnih pobud. Kjer se ljudje zavedajo svojih potencialov in jih, kot Janko R., niso pripravljeni izpustiti. Kajti najlažje je reči, da je že vse odločeno in da v tej državi ni prihodnosti. Da so volitve nepotrebne in da je to sranje vse, kar nam je dano imeti. To ni moj kredo in želim verjeti, da nas je toliko enakomislečih, da so spremembe mogoče in da se bomo kot družba mislečih bitji izvlekli iz krize apatije in nerganja. Doc. dr. Kaja Širok (1975), zgodovinarka, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in predavateljica na Univerzi v Novi Gorici Ljubljana, Solkan 
3 Comments
Med pripravo na pisanje prispevka za novonastali portal Goriška.si (ki ga zelo pozdravljam) sem se najprej vprašala, če je problematika živali na Goriškem podobna ali enaka tisti na nacionalni ravni. Vsekakor ima vsaka regija svoje specifike, najverjetneje jih ima tudi Goriška, a o tem kasneje. Morda le malo Goričanov ve, da ima Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali sedež v Novi Gorici in da je pri lanskoletnem sprejemanju novega Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/2013) odigrala ključno vlogo. S podanimi predlogi sprememb k Zakonu o zaščiti živali (v nadaljevanju: ZZZiv) je Slovenija postala ena od naprednejših držav EU z vidika zakonske zaščite živali, saj je sprejela številne prepovedi, za katere si aktivisti za pravice in zaščito živali ter druge nevladne organizacije s sorodnih področjih v drugih državah (npr. v Italiji) prizadevajo že desetletja. To so na primer prepoved cirkusov s prostoživečimi živalmi (14.a člen ZZZiv-UPB3), prepoved reje in lova na živali zgolj zaradi pridobivanja njihovih kožuhov, kož ali perja (15. člen)ter prepoved obrednega zakola živali brez predhodnega omamljanja (25. člen). Še en izjemen dosežek, ki ga je Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali dosegla, je sprejetje podanega predloga k 3. členu Pravilnika o etični komisiji za poskuse na živalih, ki določa, da je eden od rednih članov etične komisije tudi predstavnik nevladne organizacije s področja varstva in zaščite živali. Le peščica držav EU ima v etični komisiji za poskuse na živalih predstavnika nevladnih organizacij. Vsi predlogi so nastajali v skupini podobno mislečih entuziastov z Goriške. To je še en dokaz, da se ne smemo predati malodušju, saj je mogoče s prizadevnostjo in vztrajnostjo doseči velike premike tako na lokalni kot na državni ravni. V Sloveniji imamo precej težav z zavetišči, posebno tistimi, ki so v zasebnih rokah. Od skupno 16 zavetišč sta dve v goriški regiji (v Vitovljah in Tolminu). Zapuščenih živali je na žalost veliko in Goriška pri tem ni izjema. Kljub zakonu, ki jasno predpisuje, da mora biti vsak pes, skoten po letu 2003, čipiran, praksa kaže, da je odstotek nečipiranih psov še vedno prevelik, kar posledično pomeni, da lastnikov psov ni mogoče identificirati. Zaradi tega so celotno finančno breme primorane prevzeti občine. Tudi aktualni novogoriški župan mi je zaskrbljeno omenil, da je cena oskrbe živali v zavetišču neprimerno visoka, s čimer se moram žal strinjati. Veliko zavetišč je v zasebni lasti in upravljanju. Sodeč po odzivih zainteresirane javnosti in nekaterih podatkih, se bojim, da se jih veliko posveča zgolj ustvarjanju dobička in ne resnični skrbi za dobrobit zapuščenih živali. Neprofitnost je vsekakor eden od temeljnih ciljev, ki ga je treba doseči. Cene storitev in posvojnin v zavetiščih niso poenotene in se od zavetišča do zavetišča razlikujejo tudi do 50 %. Občine pri tem nimajo veliko izbire – če nočejo kršiti zakonodaje, morajo imeti podpisano pogodbo, zavetišča pa imajo pri oblikovanju cen popolnoma proste roke. V nekaterih zavetiščih so posvojnine tako visoke, da se zdi, da oddajanje živali sploh ni v njihovem interesu. Profitna oblika skrbi za zapuščene živali se je izkazala za nehumano in povsem neprimerno. Rešitev vidim v tem, da zavetišča po zgledu dobrih praks iz tujine postanejo neprofitna gospodarska dejavnost in da se cene njihovih storitev poenotijo. Avstrijski zakon o zaščiti živali na primer vsebuje temeljno določbo, da so zavetišča neprofitne ustanove. Naslednji problem slovenskih zavetišč je velik odstotek evtanazij. Slovenska zakonodaja ne dopušča evtanazije zdravih živali, dopušča pa evtanazijo živali, ki so v oskrbi zavetišča, in sicer že 31. dan po prihodu v zavetišče. Občine so namreč dolžne plačevati oskrbo živali zgolj 30 dni. Žival je za občino največji strošek v prvih dneh, ko prispe v zavetišče, saj jo je treba veterinarsko pregledati, oskrbeti, cepiti in sterilizirati (po zakonu je sterilizacija psice pred oddajo obvezna). Stroški kasnejšega bivanja se nato drastično zmanjšajo in 90 % živali najde nov dom v 90 dneh. Iz tega lahko sklepamo, da 30-dnevni rok ni primeren niti z ekonomskega, kaj šele z moralnega stališča. V čem je smisel, da občine povprečno plačujejo zavetišču od 300 do 400 evrov za oskrbo psa, ki je po poteku 30 dni evtanaziran? Ta rok bi morali obvezno podaljšati, vendar je treba pred tem marsikaj sistemsko spremeniti. Dolgoročno gledano, bi morali v Sloveniji prepovedati evtanazijo živali v zavetiščih. Sporno se mi zdi tudi dejstvo, da so skoraj vsa zavetišča, predvsem zasebna, zaprtega tipa oz. imajo neprimerne urnike. Tako je oviran stik med živalmi in potencialnimi posvojitelji. Tudi uradne ure, ko zavetišča odprejo vrata zainteresiranim posvojiteljem, so, milo rečeno, nemogoče, saj so v času, ko je večina ljudi v službah, ob koncu tedna pa so zavetišča zaprta ali so njihove uradne ure zelo okrnjene. Na Goriškem se kaže čedalje večja potreba po zavetiščih, ki bi sprejemala tudi druge živali, ne samo mačke in pse, temveč tudi na primer rejne živali. Ker tovrstnega zavetišča ni, se pogosto zgodi, da je »treba« žival evtanazirati, ker je pač po zakonu ni kam namestiti. Tako ravnanje je obžalovanja vredno. V goriški regiji bi potrebovali vsaj še eno zavetišče za hišne živali in tudi zavetišče za rejne živali. Državno financirano zavetišče za rejne živali na Goriškem bi bil prvi tovrstni projekt v Sloveniji, ki bi lahko bil zgled za podobne ustanove drugod po državi. Poleg pereče problematike zavetišč se na Goriškem srečujemo še z vrsto drugih problemov, povezanih s sobivanjem ljudi in živali. V mestih goriške regije bi bilo treba na primer urediti parke za sprehajanje psov, ki bi bili ustrezno opremljeni z vrečkami za pasje iztrebke in bi imeli primerne igralne površine, na katerih bi se psi lahko nemoteno igrali in tekali. Skratka, dela je še ogromno in posamezniki so vedno dobrodošli, da se nam pridružijo in soustvarjajo spremembe, ki jih želimo videti v svetu. Priscila Gulič (1975), filozofinja, aktivistka in predstavnica Civilne iniciative za izboljšanje pravne zaščite živali, zaposlena na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici.  Politično delovanje je del našega vsakdana. Je naš svetovni nazor, naš odnos do okolja, soljudi in nenazadnje odnos do nas samih. Je naše življenje. A kaj, ko nimamo več časa živeti … »Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov.« (Albert Einstein) Namen tega prispevka je povabilo k razmisleku. Govori o tem, kako prepogosto pristajamo na to, da nimamo časa in se nam neprestano mudi, ter na to, da sta politika in politično angažiranje nekaj, kar nima nič opraviti z našim življenjem. Nekaj, od česar se lahko distanciramo – denimo tako, da ne volimo in tako, da vse skupaj vržemo čez ramo, češ »vsi so isti, to mene ne zanima!«. NAROBE SVET S tem, ko rečemo, da nimamo časa, povemo, da z našim življenjem ne upravljamo sami, ampak izpolnjujemo pričakovanja in zapovedi drugih. S tem, ko rečemo, da nas politično delovanje ne zanima, pa prejšnje potrdimo, saj drugim prepuščamo, da določajo pravila, kako naj živimo. V resnici povemo, da nas ne zanima, kako živimo. Ko pravimo »vsi so isti, to mene ne zanima«, povemo, da smo obupali, da bo še kdaj bolje. Povemo, da »smo tudi mi isti« in ne premoremo idej. Ne znamo misliti niti na to, kako bi sploh lahko bolje živeli!? Menim, da gre pri krizi in dekadenci sedanje družbe predvsem za problem percepcije realnosti – razumevanja smisla in namena življenja samega, saj se v skladu s tem vedemo v našem vsakdanjem življenju. Tako kot razumemo realnost, tako vsakodnevno delujemo. In to vsakodnevno delovanje je naše življenje. Da bi lahko delovali v dobro vseh, moramo nujo živeti povezani in sodelovati v nekakšni skupnosti. BOLNA OBLAST, BOLNI LJUDJE Naše vsakdanje delovanje je tesno povezano tudi z našim počutjem in duševnim zdravjem. Porast duševnih motenj posameznikov je izraz duševne bolezni današnje oblasti in družbeno-političnega sistema. Posamezniki, ki med seboj ne sodelujejo, ne zadovoljujejo lastnih življenjskih potreb, ampak živijo po zapovedih oblasti in zadovoljujejo potrebe bolne oblasti. Zato pač ne morejo biti duševno zdravi in zadovoljni ljudje! DENAR, SVETA VLADAR Glavno sredstvo nadzora oz. našega zasužnjevanja je denar. Denar je za življenje nujno potreben (vsaj znotraj trenutnega družbeno-političnega sistema), saj je univerzalno menjalno sredstvo (in še marsikaj drugega!). Da bi ga zaslužili, moramo delati nekaj, kar v trenutnem ekonomskem sistemu prinaša neko plačilo, a delo je iz leta v leto manj vredno (tako je razvidno iz statističnih podatkov). Na tem mestu je pomembno posebej poudariti, da v sodobnem globalnem ekonomskem sistemu delajo ljudje t.i. držav v razvoju in držav tretjega sveta praktično le za prenočišče in borno hrano. Ker je delo vse manj vredno, delamo vse več in nam zato primanjkuje časa za ostale aktivnosti – hobije, soljudi, za sodelovanje, za radost in sprostitev. Primanjkuje nam časa za resnično življenje. Časa nimajo niti tisti, ki so brezposelni, ker jih pristojne inštitucije priganjajo v medsebojno tekmovanje za delo in službe, ki jih v resnici ni (dnevna ponudba delovnih mest je venomer pod številko 1000, medtem ko je število prijavljenih iskalcev zaposlitve približno 120-krat večje). TEKMOVANJE Tekmovalnost in diskurz konkurenčnosti sta izhodišče sedanje politike. Gospodje in gospe, ki trenutno vzpostavljajo oblast, med seboj tekmujejo (po mojem v neizvirnosti idej!). Tudi njim se mudi. Pravijo, da nimamo več časa, da nam morajo kar se da hitro odvzeti še tiste pravice, ki so nam ostale. Nagovarjajo nas, naj še malo zategnemo pasove in potrpimo, ker bo potem bolje. Pravijo nam, naj še malo tekmujemo med sabo, naj se drug proti drugemu borimo za službe, delo, preživetje. Za ocene. Tekmovalno je namreč naravnan tudi naš izobraževalni sistem. Naši otroci v šolah tekmujejo v pomnjenju podatkov in jih glede na to, koliko podatkov so si uspeli zapomniti, ocenjujemo. Ne ocenjujemo njihove pristnosti, poštenosti, sposobnosti sodelovanja, kreativnosti in njihovih inovativnih idej. Ocenjujemo njihovo sposobnost na pamet ponoviti snov, ki je napisana v učbeniku. Ocenjujemo sposobnost, ki jo ima določen učenec, dijak (vse bolj tudi študent), da zapiše določene podatke pod vprašanja, ki so že v naprej postavljena tako, da ne moreš odgovoriti, kot misliš, ampak le tako, kot piše v učbeniku, knjigi ali skripti. In veste, tudi v šolah se blazno mudi. Ni časa za pogovor, izmenjavo mnenj, za medsebojne odnose in radost. Nihče nima časa. Ob tem učitelji vsako leto več časa namenijo izpolnjevanju birokratskih zadev in urejanju statistik, v katerih nihče ne vidi smisla. Naša mladina tako brez prave prešernosti in otroške razigranosti postaja žrtev hladnega in razčlovečenega izobraževalnega sistema. Kakšno prihodnost si potemtakem lahko obetamo? ČRNOGLEDOST? Vse, kar opisujem, se zdi precej črno in brezupno. In tudi je! Če tako ostane. Kljub opisanemu pa tako v izobraževalnem sistemu kot drugod še živijo ljudje, ki mislijo izven okvirov enodimenzionalne mentalitete trenutne oblasti. Živijo ljudje, ki si vzamejo čas za razmislek. Ki sodelujejo, si izmenjujejo mnenja in ideje ter si prizadevajo čim bolj zadovoljevati lastne potrebe in potrebe skupnosti, ne pa tistih, ki jih vsiljuje tekmovalna in odtujena oblast. Še vedno živijo ljudje, ki se zavedajo, da je naše vsakodnevno skupno delovanje že politično delovanje. Ljudje, ki s svojo življenjsko držo hodijo po poti, ki vodi v bolj prijazen in radosten vsakdan. GORIŠKA.SI – POBUDA LUKE MANOJLOVIĆA Pobudo Goriška.si razumem predvsem kot spodbudo ljudem, ljudem, ki še niso obupali in se niso predali, naj se povežejo. Podobno kot ta prispevek nas tudi pobuda nagovarja, naj se za trenutek ustavimo, si vzamemo čas in premislimo, kako živimo ter kako bi si želeli živeti. Odločitev in izbira je vedno naša. Po mojem mnenju je definitivno dovolj razlogov zato, da stopimo skupaj! Danijel Bandelj (1985), doktorand edukacijske antropologije, študent Evropskega inštituta za realitetno terapijo  Ko me je prijatelj prosil, naj napišem svoj pogled na možnosti razvoja turizma na Goriškem, sem se začudil, zakaj jaz, ki ne delam v turizmu. Po znanem reku, da le čevlje sodi naj kopitar, bi bilo primerneje, če bi kdo, ki bi vedel, kaj počne in kaj piše, podal svoje mnenje o tej problematiki, pa sem bil takoj zavrnjen, češ da imam pogosto veliko povedati na to temo in da bi bilo zato mogoče dobro kdaj tudi kaj napisati, pa četudi kot pogled »od zunaj«. Pa naj bo. Kot vsak nevešči popotnik, sem tudi sam na popotovanjih življenjsko odvisen od enega in edinega vira – neprecenljivega vodiča, ki si je nadel ime osamljeni planet, kar je sicer skrajno zavajajoče, še posebej v kolikor sledimo »must do« in »must go« navodilom, saj se vedno znova zaletimo v horde doživljajev hrepenečih popotnikov. Ampak to je ena skrajnost, podoba turistično najbolj obljudenih krajev, pri drugi skrajnosti bi bila besedna zveza osamljeni planet kar na mestu in žal se mi velikokrat pripeti, da z njo lahko zelo dobro opišem širše okolje, v katerem živim in delam. Kot je nedavno v svojem članku, v katerem Vipavsko dolino in mestece Vipava s hvalospevom opisuje kot neodkriti biser, zapisal novinar New York Timesa Robert Draper o Novi Gorici: »Edina izjema - ki si je ne želi izkusiti noben normalen obiskovalec - je Nova Gorica, hiperindustrializirana groza, zgrajena po drugi svetovni vojni kot socialistični odgovor na italijansko Gorico«. Ali je res to sporočilo, ki ga Nova Gorica želi nositi o sebi v najbolj branih svetovnih medijih, še tisto malokrat, ko se tam pojavi? Ne da si sicer želim množic, ki bi preplavile moj kraj, kar pa mislim, da bi bilo tako ali tako nerealno pričakovati, posebej glede na vtis, ki ga očitno daje mesto, vendar pa bi zdrava mera usmerjenega in skladnega turističnega razvoja lahko imela veliko dobrih učinkov na življenje na Goriškem. Na Goriškem imamo sicer dokaj dobro razvito igralništvo, o čemer je bilo že veliko povedanega, pri čemer pa ne gre spregledati dejstva, da je to edina panoga, od katere Nova Gorica dejansko živi, kar samo kaže na možnosti, ki jih turizem daje. Vendar ne morem mimo opažanja, da na Goriškem obstaja še veliko neizkoriščenih priložnosti za razvoj turizma. In zakaj sploh turizem? Turizem je ena redkih panog, ki je kljub pešanju svetovnega gospodarstva v zadnjih letih beležila rast, tako v Sloveniji kot v svetu. Pri turizmu ne gre zanemariti dejstva, da gre za čisti izvoz, kar pomeni, da v neko okolje prinaša denar od zunaj, torej nov denar, ima pa seveda tudi svoje slabe strani, kot so obremenjevanje okolja in povečanje prometa, a hkrati lahko pomeni izjemno priložnost za delo in zaslužek, tako mladih kot starejših, omogoča oživitev zapuščenih območij (primer vasi Robidišče pri Kobaridu), omogoča bolj celostni razvoj krajine, večjo prodajo lokalnih proizvodov, daje možnost mladim, da dobijo delo v domačem kraju in si tam ustvarijo življenje. Potreben je torej celostni pristop k razvoju turizma, od izobraževanja in osveščanja prebivalcev o možnostih, ki jih ponuja, vse do postopnega in skladnega razvoja krajev, ki so pripravljeni od te dejavnosti živeti. Kot marsikje drugje, tudi pri turizmu nič ne gre čez noč. Goriška ni samo Nova Gorica z okoliškimi kraji, temveč širša, čezmejna regija. Začnemo lahko kar pri Gorici in Solkanu z njegovo (pozabljeno) tradicijo mizarstva in posebnostmi razvoja Nove Gorice kot mesta, ki je nastalo tam, kjer so bila še včeraj polja in njive. Glede na svojo majhnost je Goriška regija izjemno pestra, saj se v njej srečujejo posebnosti Vipavske doline, Brd, Krasa, Trnovske in Banjške planote, doline reke Soče in Furlanske nižine. Neposredna bližina Jadranskega morja in Alp pa daje temu prostoru še posebno vrednost. Ta raznolikost se kaže v raznolikosti narave, bogastvu kulinarike in kultur, z veliko skupnimi značilnostmi, ki nas povezujejo v enoten prostor. Goriška ima tudi dokaj milo klimo, ki omogoča relativno dolgo turistično sezono, s pestrostjo svoje krajine pa odlično priložnost za razvoj kolesarskega turizma, tako cestnega kot gorskega. Vendar je v ta namen potrebno dobro in razumno načrtovanje kolesarskih poti, podporne infrastrukture, jasna označba znamenitosti in zanimivih krajev. Od tega bi lahko marsikaj imele tudi sedaj pozabljene vasi na podeželju, ki lahko ponujajo ogromno nastanitvenih možnosti. Skoraj popolnoma prezrte so tudi možnosti, ki jih ponujajo ostaline 1. svetovne vojne, ki so lahko predstavljene kot posebnosti v svetovnem merilu – Sabotin, Sveta Gora in Škabrijel skrivajo v sebi kilometre in kilometre kavern, vojaških jarkov ter drugih ostalin, ki kar kričijo, da bi slišali zgodbe vseh mladih, ki so tam trpeli. Ne gre pozabiti, da gre za kraje kjer so se borili pripadniki različnih narodov – Slovenci, Avstrijci, Italijani, Rusi, Poljaki, Madžari, Hrvati, Bosanci, Srbi, Čehi, Nemci in še marsikdo, drug ob drugem in drug proti drugemu. Velika, a na žalost pozabljena zgodba, ki jo je v svoji knjigi Zbogom orožje ovekovečil ameriški nobelovec Ernest Hemingway, ki se je v teh krajih v svoji mladosti boril in bil tu tudi ranjen. In zakaj ne bi iz tega ustvarili zgodbe o velikih epskih bitkah, zakaj ne bi teh treh vrhov predstavili kot največjih trdnjav na svetu, eno redkih v celoti ohranjenih bojišč 1. svetovne vojne na svetu? Zakaj ne bi bili drzni in inovativni? Zakaj jih ne skušamo dati na seznam Unescove dediščine? Zakaj ne postavimo tu kakšnega spodobnega, ambicioznega muzeja, s katerim bi lahko pritegnili obiskovalce? Obeleževanje 100-letnice prve svetovne vojne je premalo zaznavno. Čez tri leta bo 100-letnica bitke za Škabrijel in kaj lahko pričakujemo? Glede na to, da bo zopet predvolilno leto, nedvomno kakšen nov pločnik. Nadalje, od vseh pozabljena Banjška planota, ena lepših krajin, ki ponuja odmaknjenost in dandanes tako iskani mir. Prava zen scena. Kaj imamo tam? Nič. Starodavne tipično primorske vasi ob južnem vznožju Trnovske planote. Nič. Navezava na Vipavsko dolino, Brda, goriški Kras? Razen kakšna tabla, ki nam dobrovoljno kaže pot do osmice, nič. Trnovska planota? Raje ne bi. Osamljeni planet. In kaj lahko lokalne skupnosti naredijo za razvoj turizma? Nujna je opredelitev turizma kot ene ključnih panog, pri čemer lahko lokalne skupnosti ogromno naredijo na področju izobraževanja ljudi, osveščanja o možnostih turističnega razvoja, vzpostavljajo ustrezno infrastrukturo, izvajajo in podpirajo skupne in ciljno usmerjene promocije, se povezujejo z bližnjimi regijami, predvsem pa vzpostavljajo celostni pristop k razvoju te panoge, ki lahko skupnosti veliko doprinese in da še veliko delovnih mest ter ljudem omogoči dostojno življenje. Potrebni so sposobni in izkušeni ljudje v občinski upravi, ki bi znali povezati organizacije, posameznike in podjetnike v skupno pobudo. Zgolj kakšna brošura in megalomanska prazna razpadajoča stavba v centru mesta pač ne bo dovolj. Jure Maffi (1982), diplomirani pravnik, Nova Gorica  |
Objavljamo ideje, predloge, razmišljanja. Povej!Archives
October 2018
Categories |
RSS Feed