Marec 2018
|
|
“SO STVARI, KI NISO NAPRODAJ”
“Verjetno me mnogi ne poznate. Moje ime je Gabrijel Fišer, po osnovni izobrazbi sem zdravnik kirurg, v prostem času pa sem med drugim tudi aktivist Goriške.si.” Tako se je na nedavnih protestih za Laščakovo vilo predstavil Gabrijel, ki so ga v Goriški.si prav zaradi velike vneme, iskrene zavzetosti, profesionalnega pristopa in seveda izrednega uspeha akcije imenovali za aktivista meseca.
Gabrijel Fišer živi na Pristavi oziroma Rafutu, doma pa je iz Šempetra pri Gorici. Šolske klopi je gulil na šempetrski osnovni šoli, na gimnaziji v Novi Gorici, po končani srednji šoli pa doštudiral medicino v Ljubljani. Svoj prosti čas preživlja z družino in prijatelji, zelo rad se ukvarja s športom ter potuje in raziskuje bližnjo in daljno okolico, rad bere knjige, tekoče govori več tujih jezikov. Družina, iz katere izhaja, je prav takšna, naravoslovno – jezikovna, prepletena z biologijo in kemijo, slovnicami in slovarji, literarnimi deli, merilnimi in glasbenimi inštrumenti, z naravo in umetnostjo in v takšnem miljeju deluje in raziskuje tudi Gabrijel. In to precej eksaktno.
Do dogajanja okoli sebe nikoli ni bil ravnodušen, zanimalo ga je, kaj se dogaja na lokalni družbeno – politični sceni, vrednote gibanja Goriška.si so mu bile vselej zelo blizu. Je pač človek, ki meni, da nima pravice nergati in se pritoževati nad sistemom in njegovim delovanjem, če se sam aktivno ne vključi v družbeno tkivo. In se je vključil.
Gabrijel, bil si pobudnik in prvi v vrsti na protestih za Laščakovo vilo, ta goriški, pravzaprav slovenski biser arhitekturne dediščine. Zakaj si se aktiviral, zastavil svoje ime, kaj ime, celo družino! Kaj ti pomeni ta stavba?
Na Laščakovo vilo me vežejo zelo lepi spomini iz zgodnjega otroštva. Tu je bila namreč zaposlena moja mama in že kot predšolski in kasneje kot šolski otrok sem velikokrat prihajal z njo v to vilo in v park okoli nje. Poznal sem vse kotičke te stavbe in parka, povzpel sem se v vrh kupole, opazoval sem sovo, ki je skovikala v stolpičku, skrival sem se med bambusovimi nasadi, plezal sem po mogočnem plutovcu in podobno. Takrat seveda nisem vedel veliko o zgodovini in pomenu te stavbe, vzpostavila pa se je nekakšna intimna vez, ki traja še danes. Vse od tedaj se tako rekoč vselej, ko se peljem tod mimo, ob pogledu na propadajočo lepotico z otožnostjo in nejevero sprašujem, kako je mogoče, da ta najbolj skrivnosten in čaroben del naše okolice tako klavrno propada. Ko sem lansko leto postal aktivist Goriške.si, je bil eden od mojih ciljev tudi ta, da poskušam po svojih močeh prispevati k temu, da Rafutski park in vila ponovno zasijeta v sijaju, ki ga zaslužita.
Tako je, “so stvari, ki niso naprodaj,” ste zapisali na transparent.
Seveda. Mislim, da tu ni kaj veliko dodati. Takšnih zakladov kulturne in naravne dediščine preprosto ne smemo prepustiti logiki trga in kapitala. Preveč je primerov okrog nas, ki dokazujejo, da se takšne kupčije ne obnesejo.
Osebno sem na protestu pogrešala stanovalce, ki živijo v neposredni bližini. Kako to stavbo doživljate sosedje? Vemo, da vsak od nas kdaj pa kdaj smukne skozi ograjo in si privošči užitek s sprehodom skozi park in ob vili.
Moram priznati, da sem bil tudi sam nekoliko razočaran, da je bilo na protestu zelo malo prebivalcev iz neposredne okolice vile. Mislim, da protest v našem okolju še vedno velja za nekaj ekstremnega, ekscentričnega, z negativno konotacijo in vprašljivim učinkom, zato se ljudje takšnim javnim izpostavljanjem izogibajo. Vem, da je veliko ljudi pasivno podpiralo protest, aktivno pa so se ga udeležili le nekateri od njih. Kakorkoli, prav s to akcijo smo dokazali, da je mogoče veliko doseči.
A najpomembneje je sledeče: uspeli ste ustaviti napovedano javno dražbo za prodajo Laščakove vile, uspeli ste spremeniti županovo stališče. Dosegli ste nemogoče. Mestni svet MONG je 15. marca na seji soglasno potrdil financiranje obnove vile Rafut. Velik preobrat in veliko zadovoljstvo, kajne?
S protestom smo želeli doseči, da mestni svet ne izglasuje soglasja k prodaji vile na javni dražbi. Gotovo je tako hiter in dramatičen zasuk presegel naša pričakovanja. Zadovoljstvo ob tem je brez dvoma veliko, vseeno pa moramo vedeti, da je narejen šele prvi korak in da bo potrebno do obnove vile in umestitve kvalitetnih vsebin vanjo še veliko dela in političnega preigravanja. Vsekakor bomo v Goriški.si ostali kritični in aktivni tudi po tej „etapni“ zmagi, če se izrazim po kolesarsko.
Ampak občina pravi, da se jeziček na tehtnici ni premaknil zaradi protesta.
Drži, da nismo bili le protestniki tisti, ki smo poskrbeli za preobrat; oglasili so se številni posamezniki, ki nasprotujejo prodaji vile, svoje stališče so izrazila nekatera društva in stanovske organizacije. Dejstvo pa je, da je bil protest v javnosti in medijih najbolj odmevna oblika nasprotovanja, ki je zelo razburkal dogajanje na občinskih hodnikih. Brez protesta bi bil pritisk na občinsko upravo in župana veliko manjši in dvomim, da bi se odločila za takšen korak.
Konec dobro, vse dobro, bi lahko rekli, a vendar je zmaga nekako salomonska. Vilo Rafut so rešili z denarjem, ki bi ga sicer namenili enemu drugemu pomembnemu projektu, za katerega ste si v Goriški.si tudi precej prizadevali, to je ex Kemometal, kjer gre za vzpostavitev kreativnega in inovativnega okolja, za povezavo programov s področja znanosti, tehnologije, sodobne umetnosti, podjetništva in izobraževanja. To naj bi bila pomembna platforma za mlade, ki jih je nujno potrebno opremiti z znanji, da bodo razumeli in delovali v družbi, ki stremi k vse višji tehnologizaciji. Kaj zdaj s tem?
Drži, da bo zaradi obnove vile projekt v nekdanjem Kemometalu začasno zastal oziroma se upočasnil. Tega si nikakor ne želimo, je pa potrebno po mojem mnenju izkoristiti trenutno energijo in politično voljo in pognati obnovo Laščakove vile. To na koncu koncev zahteva tudi javnost. Pomembno in manj znano pa je, da je mestni svet na zadnji seji na pobudo svetnika Goriške.si Simona Rosiča sprejel dodaten sklep, s katerim je občinski upravi naložil iskanje sredstev na drugih razpisih za projekt Vozlišča kreativnih praks v nekdanjem Kemometalu. To z drugimi besedami pomeni, da tudi ta projekt ostaja v igri.
Katere so teme oziroma problemi na tem goriškem somestju, o katerih meniš, da je nujno potrebno govoriti, jih dodelovati, spreminjati?
Teme so številne in jih je nemogoče strniti v odgovor na eno vprašanje. Ko že govoriš o somestju, se bom naslonil prav na to. Ker se kot aktivist najbolj ukvarjam s področjem okolja in trajnostne mobilnosti, si na tem področju najbolj želim „bike sharing“ projekt treh občin (Nova Gorica, Gorica in Šempeter-Vrtojba) po vzoru ljubljanskega Biciklja. Mislim tudi, da bomo morali svojo energijo usmerjati v skupne projekte s sosednjo Gorico. Še vedno verjamem, da lahko v daljni prihodnosti to postane enotno mesto. Kratkoročen cilj, ki si ga moramo na tem področju zadati, je povezan predvsem z jezikovno pregrado. Učenje italijanščine oziroma slovenščine kot jezikov okolja je na tem področju nujno. Poleg tega mora mesto nuditi dobre zaposlitvene in stanovanjske možnosti za mlade. Brez tega bomo še naprej priča begu perspektivnih kadrov iz mesta in okolice.
Kot kirurg v šempetrski bolnišnici in oče dveh majhnih otrok si najbrž polno zaseden, a vendarle najdeš čas za aktivizem v Goriški.si. Kaj zate pomeni biti družbeno aktiven?
Moja služba res ni enostavna. Osemurnega delovnika sploh ne poznam. Na delovnem mestu sem velikokrat tudi ponoči, ob koncih tedna in med prazniki. Mislim, da imam že od študija dalje sposobnost dobre organizacije svojega časa, po značaju pa sem trmast in natančen. Ko si neko stvar zadam, jo ponavadi tudi izpeljem. Seveda pa imam še veliko idej in načrtov, za katere niti približno nimam časa. Družino skušam vplesti v svoje aktivnosti, kar mi do neke mere tudi uspeva.
Klavdija Figelj