Junij 2018
“Delo z mladimi mora biti skrbno načrtovan in premišljen proces!” |
|
Svit Trkman je star 32 let in je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva; zaposlen je kot načrtovalec na odseku za gozdnogospodarsko načrtovanje Zavoda za gozdove Slovenije v Tolminu. Svit je luciden opazovalec, odličen pisec ter človek velike širine in mnogih talentov. V Goriški.si deluje že od začetkov gibanja leta 2014 in je bil v prvi polovici mandatnega obdobja 2014-18 član odbora za gospodarstvo, v drugi polovici pa je član hortikulturne komisije MONG. Že vrsto let se posveča problematiki mladih in ima široko znanje s področja mladinske politike in mladinskih organizacij. V preteklosti je bil kolumnist revije Replika, prve in edine revije v Sloveniji, ki je obravnavala problematiko mladih. Pri nedavni javni razpravi o Strategiji za mlade MONG (namenjeni mladim med 15. in 29. letom) je argumentirano in kritično analiziral dokument ter glas Goriške.si na tiskovni konferenci ponesel v javnost. S tem je odločilno prispeval k temu, da je bila Strategija naposled umaknjena z junijske seje mestnega sveta. Svita smo izbrali za aktivista meseca.
Svit, družbeno aktivnost imaš tako rekoč v genih. Začel si že kot tabornik in svoj aktivizem le še nadgrajeval. Zanima me, kako je taborništvo vplivalo na ustroj tvoje osebnosti in na tvoje zanimanje za problematiko mladih.
Poleg družine, ki je ključno prispevala k oblikovanju mojega sistema vrednot in duhovne širine, so taborniki gotovo zelo pomembno vplivali na moj osebnostni razvoj, mi privzgojili ljubezen do narave ter me oblikovali v odgovornega in angažiranega predstavnika skupnosti. Že ob koncu osnovne šole sem pričel z vodenjem in vzgojo mlajših otrok znotraj taborniškega voda, kasneje nadaljeval z vodenjem lokalnega taborniškega društva, zadnja štiri leta aktivnega taborniškega življenja pa sem bil vodja severno-primorske območne organizacije tabornikov. V tem času sem spoznal, da mora biti delo z mladimi skrbno načrtovan in premišljen proces, v kolikor želimo vzgojiti angažirane in avtonomne posameznike, ki bodo lahko v bodoče konstruktivno prispevali k razvoju skupnosti. Še bolj pa se mi zdi pomembno, da se starejši v vsakem trenutku zavedamo dejstva, da mladim predstavljamo zgled. S to mislijo sem po končani taborniški karieri poiskal nove izzive ter postal aktiven soustvarjalec gibanja Goriška.si in skupnosti, v kateri živim.
Eno pomembnih področij tvojega zanimanja pri Goriški.si je prav problematika mladih. Strategiji za mlade MONG, ki je v zadnjih tednih močno razburkala javnost, si se precej posvetil. Kdaj si zaznal, kdaj se ti je posvetila rdeča lučka, da gre tako rekoč za fiasko?
Prvi alarm se mi je prižgal, ko sem novembra leta 2017 izvedel, da osnutek strategije, ki ga je na podlagi sodelovanja z mladimi pripravil Mladinski center Nova Gorica, na občinski upravi leži že več kot pol leta. Takrat smo v Goriški.si prvič in kasneje še večkrat občinsko upravo pozvali, naj nas vključi v izpopolnjevanje dokumenta, vendar bili vsakič zavrnjeni. Ko je bila strategija po več kot letu pred dobrim mesecem dni končno javno razgrnjena, pa je že hiter prelet ukrepov pokazal, da je uporaba besede strategija pri tem dokumentu neustrezna. Resna strategija bi namreč morala sistemsko urediti področje mladinske politike ter z jasno opredeljenimi ukrepi izboljšati položaj mladih v lokalni skupnosti. V primeru predloga strategije, ki naj bi ga obravnaval mestni svet, pa ne gre za strateško načrtovane ukrepe, temveč za nabor želja mladih in njihovo interpretacijo s strani občinske uprave, pri čemer si ta jemlje ekskluzivno pravico, na kakšen način bo ukrepe interpretirala, katere bo izvajala in na kakšen način jih bo izvajala.
Gre za 22 milijonov evrov v šestih letih, kar na letni ravni predstavlja približno 10 % občinskega proračuna!? Praviš, da bi se mladini z Goriške cedila med in mleko, če bi se ta sredstva tudi v praksi namenila mladim. Kam v resnici gre ta denar?
V pretežni meri gre za mehanizme, ki jih občina že izvaja, in za projekte, ki so načrtovani v drugih razvojnih dokumentih (Celostna prometna strategija, Trajnostna urbana strategija, Načrt razvojnih programov, Program dela Stanovanjskega sklada) in jih bo občina izvedla ne glede na sprejetje Strategije za mlade. Ne trdim, da koristniki takšnih ukrepov ne bodo tudi mladi, vendar se mladinske organizacije, ki se ukvarjajo z oblikovanjem mladinskih politik, krčevito borijo, da se v lokalne strategije za mlade ukrepi, namenjeni vsem občankam in občanom oz. splošnemu razvoju posameznih področij, ne zapisujejo. Lokalne skupnosti namreč želijo z ukrepi, ki jim nalepijo nalepko ˝za mlade˝, navidezno ustvarjati vtis, da se z mladimi posebej ukvarjajo. Za ukrepe, ki bi dejansko prispevali k odpravljanju neugodnega položaja mladih, pa v resnici nimajo namena zagotoviti niti finančnih sredstev, niti ustrezne kadrovske podpore, na podlagi katerih bi bilo izvajanje ukrepa zagotovljeno.
Govorimo o športnih objektih, kolesarskih stezah, mestni infrastrukturi in drugih ukrepih, ki sploh ne sodijo v mladinsko tematiko, malo pa je bilo govora o programih za mlade, programih, ki bi jih opremili z znanjem, kako delovati v visoko tehnološki družbi oz. programih, ki bi jim dali "dodano vrednost".
Številčno in finančno težišče ukrepov v strategiji je usmerjeno v razvoj športa, kulture in zabave. Z vsem spoštovanjem do teh področij – ti ukrepi ne odpravljajo resničnih težav mladih. Razvojno naravnana strategija za mlade mora biti usmerjena v oblikovanje ustvarjalnega okolja, spodbujanje zaposlovanja mladih, reševanje stanovanjskega problema ter vključevanje mladih v odločanje. S takšnimi ukrepi bi lokalna skupnost spodbudila mlade, da bi po končanem šolanju v njej videli svojo prihodnost. Tako vsebinsko kot finančno so našteta ključna področja povsem prezrta, iz interpretacije ukrepov je razvidno, da občina v mladih ne prepoznava potenciala, ki se v njih skriva, temveč breme za občinski proračun.
Nova Gorica od leta 2010 nima mladinskega sveta, torej sogovornika med politiko in mladimi. "Odsotnost mladinskega sveta je pokazatelj stanja v novogoriški občini do mladinske problematike," si dejal na tiskovni konferenci. Je mesto mladih torej samo še prazna besedna zveza?
Menim, da aktualnega predloga strategije mestni svetniki ob delujočem mladinskem svetu nikdar ne bi dobili na mizo, ker bi jo A) mladinski svet sam soustvarjal in bi bila torej skladna s smernicami oblikovanja strategij za mlade ali B) sprejemanje takšne strategije blokiral, ker mora po zakonu mladinski svet podpreti vsak akt, ki se na področju mladih sprejema na občinskem nivoju.
Kar se pa tvojega vprašanja tiče, ne, Nova Gorica že precej časa ni več mesto mladih. Univerza nas je zapustila, v občini ne premoremo večjih visokotehnoloških podjetij, ki bi masovno zaposlovali izobražene mlade, tudi občina kot institucija ne spodbuja zaposlovanja mladih v javnih ustanovah, katerih soustanoviteljica je. Mladi si zaradi odsotnosti ustrezne občinske podpore stanovanjskemu skladu in drugih spodbud za mlade svoj stanovanjski problem morajo reševati z dolgotrajnimi najemi ali prizidki pri svojih starših. Poleg tega se je s predlogom strategije občina odrekla štipendijskim shemam za nadarjene dijake in študente, plačanim praksam in pripravništvom, ne namerava ustanoviti ne odbora za mladino in ne komisije za mladinska vprašanja, pri obujanju mladinskega sveta pa se je odločila zavzeti izrazito pasivno vlogo. Mladi že dolgo niso na agendi prednostnih področij občine in kaže, da bo tako tudi v prihodnje.
Če parafraziram, Mesto mladih je bil včasih festival, ki so ga obiskovali mladi z vseh koncev Slovenije. Kakor festival, ki je le še senca tistega izpred desetih ali petnajstih let, tudi naše mesto postaja le megleni obris tistega, kar bi moralo biti – regijsko središče, v katerem bi bilo mladim lepo živeti.
Tvoja izkušnja pravi, da se kar pol kar razreda iz srednje šole, po koncu študija v Ljubljani ali Mariboru, ni vrnila več na Goriško. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi mlade pritegnili nazaj v domače okolje, za katerega vsi vemo, da je izredno kvalitetno za življenje?
To je vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti strategija. Pri tem je pomembno eno – da mladi v tem okolju vidijo priložnost, da bodo v njem lahko izpolnili svoje sanje, izkoristili potenciale, ustvarili kariero, si zgradili dom – skratka opolnomočili sebe kot posameznike in predstavnike družbe. Dokler tega na Goriškem ne vidijo, so vse politične besede o razvoju regije in Nove Gorice kot regijskega središča zgolj norčevanje iz mladih – tudi tistih, ki so si vse zgoraj našteto ustvarili drugje. Ob misli, kaj vse so ti moji nekdanji sošolci in sošolke ustvarili v Ljubljani, Mariboru ali tujini, pa bi lahko v Novi Gorici, me spreleti žalost. Kakšna izguba za naše mesto je to!
Uspeli ste umakniti točko strategije za mlade z dnevnega reda mestnega sveta. Praviš, da se pravo delo zdaj šele začne. Kaj vse bo potrebno narediti?
Moralo bi se začeti. Strategija je namreč v fazi političnega usklajevanja. V tem ključnem procesu izdelave končnega predloga strategije je občinska uprava popolnoma izključila vse mladinske in politične skupine v lokalni skupnosti. Zaradi takšnega pristopa smo zahtevali umik strategije z dnevnega reda. Pri javni razpravi namreč ne gre zgolj za podajanje pripomb na strategijo, temveč za dolgotrajen in zahteven proces usklajevanja, kako ukrepe interpretirati, katere in kako jih vključiti v strategijo in s kakšnimi razlogi nekatere iz nje izključiti. Občinska uprava bi se morala zavedati, da predstavniki občank in občanov v mestnem svetu niso nič več in nič manj kot to – njihovi voljeni predstavniki, ki zagovarjajo njihove interese. Goriška.si v občinsko politiko želi vnesti drugačen pristop, ki bi temeljil na sodelovanju in vključevanju sposobnih in motiviranih občank in občanov v oblikovanje lokalne politike, namesto na izključevanju, ki ga izvajata trenutno občinsko vodstvo in uprava, ki mu sledi. Menim, da bi bilo za oblikovanje kvalitetne strategije za mlade najprimerneje počakati na lokalne volitve in upati na spremembo v vodstvenih strukturah občine. Sicer bomo volivke in volivci spopad z resničnimi izzivi naše občine, med katere sodi tudi reševanje problematike mladih, odložili za nadaljna štiri leta.
Prestopil si že trideseto leto in praviš, da ne sodiš več med mlade ... Resno?
(smeh) Poglej, tako pravi zakon, tega si nisem izmislil jaz. Če pa sem nekoliko bolj konkreten, ne, ne sodim več med mlade, vsaj ne s perspektive njihovega neugodnega položaja. Pred nekaj leti sem si postavil ˝fantastičnih pet˝ ciljev – diploma, avto, stanovanje, služba, punca. Študij sem končal na višku gospodarske krize, se vrnil v domače okolje, po nekaj letih našel spodobno delo v svoji stroki, rešil stanovanjski problem, imam urejeno zasebno življenje, trudim se prispevati k razvoju skupnosti, v kateri živim. Pri ničemer od tega mi ni pomagala lokalna skupnost, temveč zgolj moji starši ter lastna ambicioznost, samoiniciativnost, kreativnost in pogum. Po svojih močeh se bom zato trudil prispevati k oblikovanju takšnega lokalnega okolja, ki bo vzgajalo angažirane mlade ter jim pomagalo pri doseganju njihove avtonomnosti. Če pa te prav zanima, ja, še vedno rad grem zvečer s prijatelji na pivo, se z motorjem brezciljno odpeljem v Dolomite in sanjarim o prihodnosti. Le da tega več ne počnem tako brezglavo kot pred nekaj leti. Sodim pač v tisto generacijo mladih odraslih, ki se zaradi krutega procesa osamosvajanja zavedajo, da življenje ni praznik, temveč delovni dan.
Svit, družbeno aktivnost imaš tako rekoč v genih. Začel si že kot tabornik in svoj aktivizem le še nadgrajeval. Zanima me, kako je taborništvo vplivalo na ustroj tvoje osebnosti in na tvoje zanimanje za problematiko mladih.
Poleg družine, ki je ključno prispevala k oblikovanju mojega sistema vrednot in duhovne širine, so taborniki gotovo zelo pomembno vplivali na moj osebnostni razvoj, mi privzgojili ljubezen do narave ter me oblikovali v odgovornega in angažiranega predstavnika skupnosti. Že ob koncu osnovne šole sem pričel z vodenjem in vzgojo mlajših otrok znotraj taborniškega voda, kasneje nadaljeval z vodenjem lokalnega taborniškega društva, zadnja štiri leta aktivnega taborniškega življenja pa sem bil vodja severno-primorske območne organizacije tabornikov. V tem času sem spoznal, da mora biti delo z mladimi skrbno načrtovan in premišljen proces, v kolikor želimo vzgojiti angažirane in avtonomne posameznike, ki bodo lahko v bodoče konstruktivno prispevali k razvoju skupnosti. Še bolj pa se mi zdi pomembno, da se starejši v vsakem trenutku zavedamo dejstva, da mladim predstavljamo zgled. S to mislijo sem po končani taborniški karieri poiskal nove izzive ter postal aktiven soustvarjalec gibanja Goriška.si in skupnosti, v kateri živim.
Eno pomembnih področij tvojega zanimanja pri Goriški.si je prav problematika mladih. Strategiji za mlade MONG, ki je v zadnjih tednih močno razburkala javnost, si se precej posvetil. Kdaj si zaznal, kdaj se ti je posvetila rdeča lučka, da gre tako rekoč za fiasko?
Prvi alarm se mi je prižgal, ko sem novembra leta 2017 izvedel, da osnutek strategije, ki ga je na podlagi sodelovanja z mladimi pripravil Mladinski center Nova Gorica, na občinski upravi leži že več kot pol leta. Takrat smo v Goriški.si prvič in kasneje še večkrat občinsko upravo pozvali, naj nas vključi v izpopolnjevanje dokumenta, vendar bili vsakič zavrnjeni. Ko je bila strategija po več kot letu pred dobrim mesecem dni končno javno razgrnjena, pa je že hiter prelet ukrepov pokazal, da je uporaba besede strategija pri tem dokumentu neustrezna. Resna strategija bi namreč morala sistemsko urediti področje mladinske politike ter z jasno opredeljenimi ukrepi izboljšati položaj mladih v lokalni skupnosti. V primeru predloga strategije, ki naj bi ga obravnaval mestni svet, pa ne gre za strateško načrtovane ukrepe, temveč za nabor želja mladih in njihovo interpretacijo s strani občinske uprave, pri čemer si ta jemlje ekskluzivno pravico, na kakšen način bo ukrepe interpretirala, katere bo izvajala in na kakšen način jih bo izvajala.
Gre za 22 milijonov evrov v šestih letih, kar na letni ravni predstavlja približno 10 % občinskega proračuna!? Praviš, da bi se mladini z Goriške cedila med in mleko, če bi se ta sredstva tudi v praksi namenila mladim. Kam v resnici gre ta denar?
V pretežni meri gre za mehanizme, ki jih občina že izvaja, in za projekte, ki so načrtovani v drugih razvojnih dokumentih (Celostna prometna strategija, Trajnostna urbana strategija, Načrt razvojnih programov, Program dela Stanovanjskega sklada) in jih bo občina izvedla ne glede na sprejetje Strategije za mlade. Ne trdim, da koristniki takšnih ukrepov ne bodo tudi mladi, vendar se mladinske organizacije, ki se ukvarjajo z oblikovanjem mladinskih politik, krčevito borijo, da se v lokalne strategije za mlade ukrepi, namenjeni vsem občankam in občanom oz. splošnemu razvoju posameznih področij, ne zapisujejo. Lokalne skupnosti namreč želijo z ukrepi, ki jim nalepijo nalepko ˝za mlade˝, navidezno ustvarjati vtis, da se z mladimi posebej ukvarjajo. Za ukrepe, ki bi dejansko prispevali k odpravljanju neugodnega položaja mladih, pa v resnici nimajo namena zagotoviti niti finančnih sredstev, niti ustrezne kadrovske podpore, na podlagi katerih bi bilo izvajanje ukrepa zagotovljeno.
Govorimo o športnih objektih, kolesarskih stezah, mestni infrastrukturi in drugih ukrepih, ki sploh ne sodijo v mladinsko tematiko, malo pa je bilo govora o programih za mlade, programih, ki bi jih opremili z znanjem, kako delovati v visoko tehnološki družbi oz. programih, ki bi jim dali "dodano vrednost".
Številčno in finančno težišče ukrepov v strategiji je usmerjeno v razvoj športa, kulture in zabave. Z vsem spoštovanjem do teh področij – ti ukrepi ne odpravljajo resničnih težav mladih. Razvojno naravnana strategija za mlade mora biti usmerjena v oblikovanje ustvarjalnega okolja, spodbujanje zaposlovanja mladih, reševanje stanovanjskega problema ter vključevanje mladih v odločanje. S takšnimi ukrepi bi lokalna skupnost spodbudila mlade, da bi po končanem šolanju v njej videli svojo prihodnost. Tako vsebinsko kot finančno so našteta ključna področja povsem prezrta, iz interpretacije ukrepov je razvidno, da občina v mladih ne prepoznava potenciala, ki se v njih skriva, temveč breme za občinski proračun.
Nova Gorica od leta 2010 nima mladinskega sveta, torej sogovornika med politiko in mladimi. "Odsotnost mladinskega sveta je pokazatelj stanja v novogoriški občini do mladinske problematike," si dejal na tiskovni konferenci. Je mesto mladih torej samo še prazna besedna zveza?
Menim, da aktualnega predloga strategije mestni svetniki ob delujočem mladinskem svetu nikdar ne bi dobili na mizo, ker bi jo A) mladinski svet sam soustvarjal in bi bila torej skladna s smernicami oblikovanja strategij za mlade ali B) sprejemanje takšne strategije blokiral, ker mora po zakonu mladinski svet podpreti vsak akt, ki se na področju mladih sprejema na občinskem nivoju.
Kar se pa tvojega vprašanja tiče, ne, Nova Gorica že precej časa ni več mesto mladih. Univerza nas je zapustila, v občini ne premoremo večjih visokotehnoloških podjetij, ki bi masovno zaposlovali izobražene mlade, tudi občina kot institucija ne spodbuja zaposlovanja mladih v javnih ustanovah, katerih soustanoviteljica je. Mladi si zaradi odsotnosti ustrezne občinske podpore stanovanjskemu skladu in drugih spodbud za mlade svoj stanovanjski problem morajo reševati z dolgotrajnimi najemi ali prizidki pri svojih starših. Poleg tega se je s predlogom strategije občina odrekla štipendijskim shemam za nadarjene dijake in študente, plačanim praksam in pripravništvom, ne namerava ustanoviti ne odbora za mladino in ne komisije za mladinska vprašanja, pri obujanju mladinskega sveta pa se je odločila zavzeti izrazito pasivno vlogo. Mladi že dolgo niso na agendi prednostnih področij občine in kaže, da bo tako tudi v prihodnje.
Če parafraziram, Mesto mladih je bil včasih festival, ki so ga obiskovali mladi z vseh koncev Slovenije. Kakor festival, ki je le še senca tistega izpred desetih ali petnajstih let, tudi naše mesto postaja le megleni obris tistega, kar bi moralo biti – regijsko središče, v katerem bi bilo mladim lepo živeti.
Tvoja izkušnja pravi, da se kar pol kar razreda iz srednje šole, po koncu študija v Ljubljani ali Mariboru, ni vrnila več na Goriško. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi mlade pritegnili nazaj v domače okolje, za katerega vsi vemo, da je izredno kvalitetno za življenje?
To je vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti strategija. Pri tem je pomembno eno – da mladi v tem okolju vidijo priložnost, da bodo v njem lahko izpolnili svoje sanje, izkoristili potenciale, ustvarili kariero, si zgradili dom – skratka opolnomočili sebe kot posameznike in predstavnike družbe. Dokler tega na Goriškem ne vidijo, so vse politične besede o razvoju regije in Nove Gorice kot regijskega središča zgolj norčevanje iz mladih – tudi tistih, ki so si vse zgoraj našteto ustvarili drugje. Ob misli, kaj vse so ti moji nekdanji sošolci in sošolke ustvarili v Ljubljani, Mariboru ali tujini, pa bi lahko v Novi Gorici, me spreleti žalost. Kakšna izguba za naše mesto je to!
Uspeli ste umakniti točko strategije za mlade z dnevnega reda mestnega sveta. Praviš, da se pravo delo zdaj šele začne. Kaj vse bo potrebno narediti?
Moralo bi se začeti. Strategija je namreč v fazi političnega usklajevanja. V tem ključnem procesu izdelave končnega predloga strategije je občinska uprava popolnoma izključila vse mladinske in politične skupine v lokalni skupnosti. Zaradi takšnega pristopa smo zahtevali umik strategije z dnevnega reda. Pri javni razpravi namreč ne gre zgolj za podajanje pripomb na strategijo, temveč za dolgotrajen in zahteven proces usklajevanja, kako ukrepe interpretirati, katere in kako jih vključiti v strategijo in s kakšnimi razlogi nekatere iz nje izključiti. Občinska uprava bi se morala zavedati, da predstavniki občank in občanov v mestnem svetu niso nič več in nič manj kot to – njihovi voljeni predstavniki, ki zagovarjajo njihove interese. Goriška.si v občinsko politiko želi vnesti drugačen pristop, ki bi temeljil na sodelovanju in vključevanju sposobnih in motiviranih občank in občanov v oblikovanje lokalne politike, namesto na izključevanju, ki ga izvajata trenutno občinsko vodstvo in uprava, ki mu sledi. Menim, da bi bilo za oblikovanje kvalitetne strategije za mlade najprimerneje počakati na lokalne volitve in upati na spremembo v vodstvenih strukturah občine. Sicer bomo volivke in volivci spopad z resničnimi izzivi naše občine, med katere sodi tudi reševanje problematike mladih, odložili za nadaljna štiri leta.
Prestopil si že trideseto leto in praviš, da ne sodiš več med mlade ... Resno?
(smeh) Poglej, tako pravi zakon, tega si nisem izmislil jaz. Če pa sem nekoliko bolj konkreten, ne, ne sodim več med mlade, vsaj ne s perspektive njihovega neugodnega položaja. Pred nekaj leti sem si postavil ˝fantastičnih pet˝ ciljev – diploma, avto, stanovanje, služba, punca. Študij sem končal na višku gospodarske krize, se vrnil v domače okolje, po nekaj letih našel spodobno delo v svoji stroki, rešil stanovanjski problem, imam urejeno zasebno življenje, trudim se prispevati k razvoju skupnosti, v kateri živim. Pri ničemer od tega mi ni pomagala lokalna skupnost, temveč zgolj moji starši ter lastna ambicioznost, samoiniciativnost, kreativnost in pogum. Po svojih močeh se bom zato trudil prispevati k oblikovanju takšnega lokalnega okolja, ki bo vzgajalo angažirane mlade ter jim pomagalo pri doseganju njihove avtonomnosti. Če pa te prav zanima, ja, še vedno rad grem zvečer s prijatelji na pivo, se z motorjem brezciljno odpeljem v Dolomite in sanjarim o prihodnosti. Le da tega več ne počnem tako brezglavo kot pred nekaj leti. Sodim pač v tisto generacijo mladih odraslih, ki se zaradi krutega procesa osamosvajanja zavedajo, da življenje ni praznik, temveč delovni dan.