Julij 2018
“Goriška.si smo tisti, ki nam je za Goriško mar!“ |
|
37-letni Gorazd Božič je po izobrazbi sicer univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, a je službo v projektantskem biroju zamenjal z delom glasbenika in glasbenega producenta. Že več let organizira festivale, koncerte in druge glasbene dogodke na Goriškem in v širši okolici in je na tem področju znano in ugledno ime. Gorazd je zvezda stalnica med našimi aktivisti, ki redko sili v ospredje, a se oglasi vselej, ko je to potrebno. V Goriški.si je aktiven predvsem na področju kulture, vendar imajo njegove besede in dejanja pomembno težo tudi drugod. V iztekajočem se mandatnem obdobju se je uveljavil kot član Odbora za kulturo, šolstvo in šport MONG, v katerem je pomembno prispeval k razvoju kulture v regiji in ureditev financiranja tega področja.
Gorazd, v Novi Gorici si poznan predvsem kot glasbenik, organizator glasbenih prireditev in festivalov ter kulturni delavec. Nemalokdo kar debelo pogleda, ko mu poveš, da si po izobrazbi pravzaprav univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva. Razloži nam, kako združuješ dva na pogled popolnoma različna poklica!
V bistvu ju ne. Po zaključenem študiju gradbeništva sem namreč pet let delal v projektantskem biroju v Solkanu in opravil tudi strokovni izpit za vodjo projektov. Hvaležen sem za vse nabrane izkušnje, način dela ter strokovni pristop, ki sem ga v tem delovnem okolju skušal osvojiti, a sem med delom vedno imel manjši problem: neskončno ljubezen do (klasične) glasbe. Tako je v nekem obdobju mojega življenja prišlo do rednega delovanja na dveh frontah: čez dan projektiranje mostov in stavb, zvečer in ponoči organizacija glasbenih skupin in igranje viole v (pre)več zasedbah.
Na koncu sem se odločil, da bom sledil srcu in, ker se z glasbo ukvarjam že od male šole, odločitev ni bila pretirano težka.
Klasično vprašanje. Kdaj in zakaj si se pridružil Goriški.si in kaj te je gnalo k temu, da si se aktiviral tudi na družbeno-političnem področju?
Kot simpatizer sem Goriško.si spremljal že od dneva nastanka. V gibanju so namreč združeni skoraj vsi najaktivnejši Novogoričani moje generacije, ki jim že od malih nog zaupam. In na zaupanje ter iskrenost dam ogromno!
Z Luko Manojlovićem sva celo obiskovala skupaj vrtec in glasbeno šolo in ker sva oba srčna človeka z željo po napredku pa tudi zato, ker v gibanju ni bilo nikogar, ki bi se na lokalnem nivoju s problematiko kulture in kulturne politike ukvarjal insajdersko, se mi je odločitev o pridružitvi gibanju zdela najbolj normalen korak. Pomemben dejavnik odločitve, da pristopim aktivneje v gibanje, je tudi dejstvo, da se znotraj gibanja dela predvsem za skupno korist in ne za koristi posameznikov; na dolgi rok ima po mojem prav posameznik potemtakem največ od tega. Povedati moram tudi, da v Goriški.si probleme rešujemo z upoštevanjem argumentov in ne kriterijev »naš – vaš« ali pa »prijazen – neprijazen sogovornik«, kakor to počnejo v marsikateri drugi politični opciji. Pa še ena stvar je: če želiš spremembe, jih moraš začeti izvajati. Samo s šank debatami in jamranjem ne bomo dosegli nič drugega kot to, da bomo samo še bolj skregani med seboj.
Poznan si kot producent Glasbenega društva NOVA in Zavoda lepih umetnosti UPOL, v okviru katerih že več let organizirate festival in glasbeno tekmovanje Svirél v Goriških Brdih, poletno orkestrsko šolo in festival OrkesterkamP v Bovcu, Glasbene večere v Bukovici ter množico drugih koncertov in glasbenih dogodkov. Se imaš za glasbenika, organizatorja glasbenih prireditev, glasbenega menedžerja ali vse troje?
Sem res? Me veseli. Sedaj bi me morali vprašati še tisto famozno: »Vidim, da imaš super hobije, kaj pa počneš za preživetje?«
Znanka iz učiteljskih vrst mi je ob mojem zaključku gimnazije dejala, da je zanjo glasbenik le tisti, ki je zaključil ustrezno glasbeno šolanje. In delno ji dam prav, delno pa… Glasbenik je za moje pojme vsak, ki v glasbi uživa, jo zna (po)ustvarjati in to deli z ostalimi okoli sebe. Glede na to, da na odru, ko igram s kvartetom Podokničarji, ali pa kot član katerega od orkestrov NOVA, doživljam najlepše in s pozitivno energijo najpolnejše trenutke, se smatram tudi za glasbenika. Seveda ljubiteljskega. Občudujem in z vso vnemo podpiram vse tiste, ki so glasbeno šolanje dali skozi do zaključka akademij. Povprečen smrtnik si niti predstavlja ne, kako težko je to; toliko vaje, samodiscipline, ponavljanja enih in istih not, z željo doseči popolnost izvedbe.
Menedžerstvo ni ravno moj najmočnejši adut, tako da to počnem bolj po »sili razmer«, medtem ko se v organizaciji znajdem že od malega. To da sem »tisti, ki zadevo spelje«, me vedno navdihuje, a za to, da kaj organiziram, potrebujem okoli sebe dobre ideologe. Priznam, da sem zaenkrat v življenju imel srečo, saj sem vedno delal s takšnimi ljudmi, ki so s svojimi idejami in vizijami bili pred časom. In trudil se bom, da bom take srečeval še naprej.
V Goriški.si se ukvarjaš predvsem s področjem kulture in si bil v iztekajočem se mandatnem obdobju član Odbora za kulturo, šolstvo in šport MONG. Dosegel si spremembo odloka o sofinanciranju kulturnih projektov, s čimer si obetamo bolj učinkovito financiranje kulturne produkcije. Za kakšno spremembo gre?
Gre za prvi korak v smer intenzivnejšega in bolj selektivnega financiranja kulturnih projektov, ki novogoriški občini prinašajo tako kvalitetne projekte, kakršni so t.i. »kulturni turisti« in predvsem prepoznavnost MONG tudi drugod po Sloveniji ter svetu, za kar je kultura prav tako pomembna kot šport. Glavna ideja je ta, da se z denarjem, ki ga občina razdeli za kulturne projekte, ne podpira kvantitete dogodkov in kulturnih produktov, ampak mora biti prioriteta kvaliteta.
Ravno v teh dneh naj bi se z občinsko upravo ponovno sestali in skupaj skušali najti še več izboljšav odloka, s katerim bi radi dosegli predvsem večjo vključenost profesionalnih nevladnih organizacij (NVO) v lokalno kulturno politiko. Prav to, da smo se med NVO-ji v kulturi začeli intenzivno povezovati in (kljub mnogokrat popolnoma različnim stališčem) v pogovorih s kulturnimi javnimi inštitucijami, ljubiteljskimi društvi in občinsko upravo nastopati skupaj ter v en glas, si štejem kot velik korak naprej. A smo šele na začetku poti, sploh glede na obče prepričanje, da se od kulture »ne da živeti« in da gre v večini za prostočasno, popoldansko dejavnost.
V zadnjem obdobju sta v našem okolju odmevali zgodbi o dveh stavbah, ki sta edinstvena primerka tehniške in stavbne dediščine na Goriškem. Gre seveda za Remizo, v kateri je trenutno pohištveni diskont, in Vilo Rafut, katere prodajo na javni dražbi je angažirana javnost v zadnjem trenutku preprečila, vendar je njena usoda še vedno nedorečena. Kakšne vsebine si predstavljaš v teh dveh objektih?
Debata o tem, kaj bi vse lahko imeli v naših »opuščenih objektih«, če bi se odgovorni v občinski upravi posvetili reševanju te problematike s polno paro in z malo več ambicioznosti, me vsakič znova malce razžalosti. Ker se že toliko časa nič ne premakne, da človeka mine, da bi sploh se še ukvarjal s tem. Ampak, ker že vprašate: za Remizo smo pripravili tehten predlog za Prostor inovacij in novih umetnosti, oz. krajše: PiNU. Gre za kulturno-podjetniški center, kjer bi se prepletala umetnost, visoka tehnologija, podjetništvo, coworking prostori ter izobraževanja za mladino, da se v njih že od malih nog prebuja t.i. »creative thinking« - ustvarjalno mišljenje. Žal dolgoročni najem Remize, najprimernejšega prostora za to dejavnost na Goriškem, v mestnem svetu ni bil potrjen. Da pa je bila to zelo občutljiva tema, na kateri so se lomili interesi in stališča, priča že prisotnost svetnikov na seji: mislim, da je bila to najbolj obiskana seja v iztekajočem se mandatu, z vsemi 32-imi svetniki.
V vili Rafut osebno vidim kombinacijo kavarne, knjižnice, galerije, muzeja in seveda parka; vidim prostor, kjer bi se srečevali Novogoričani in Goričani, kjer bi lahko delal v miru preko interneta in razmišljal o novih idejah in njihovih izvedbah. Pomembno je, da objekt zaživi in s predispozicijo, ki jo ima, in ne vidim razloga, da ne bi. Tudi lega je strateška in menim, da bi vanjo hodili tako Novogoričani kot Goričani. Zadnja tri leta sem zaradi projekta Svirél dva cela tedna preživel od jutra do pozne noči v Vili Vipolže, ki jo lahko vzamemo za zgled in vzor. Pravzaprav občino Brda, vsaj glede tega, da so uspeli pridobiti sredstva Ministrstva za kulturo in EU za obnovo.
Kulturni utrip na Goriškem je še vedno precej živahen. Ponašamo se s kakovostno gledališko hišo, Kulturnim domom, bogato založeno knjižnico, muzejem in raznimi društvi in posamezniki, ki skrbijo za kulturno ponudbo. Kljub temu je težav veliko. Izpostavil bi neurejeno financiranje projektov ter pogosto slab finančni položaj kulturnih delavcev in umetnikov, zaradi katerega več energije posvečajo boju za lastno eksistenco kot ustvarjanju. Kaj se da na tem področju še narediti, da bomo kulturno ponudbo ohranjali in izboljševali, hkrati pa kulturnim delavcem zagotovili zadovoljiv gmotni položaj?
Zadeva je kompleksna. Za začetek je potrebno preseči razmišljanje po posameznih občinah. Najboljši in največji projekti so namreč »medobčinski«, saj v posamezni občini ne dobiš dovolj kvalitetnih, zagnanih in navdahnjenih oseb, ki bi lahko s posameznimi projekti ustvarjali presežek. Tako kvalitetni kot finančni.
V profesionalno nevladniško kulturo je potrebno investirati, saj ne gre za denar vržen stran, ampak nam raziskave in študije kažejo na to, da se vsak vložen evro vsaj podvoji, če ne celo potroji (predvsem preko t.i. kulturnega turizma pa tudi boljšega in bolj pestrega bivanjskega prostora, angažmajem lokalnih akterjev, promocije kraja, ipd.). Aktivno je potrebno spodbujati sodelovanje med inštitucijami (Kulturni dom, Goriški muzej, Slovensko narodno gledališče, Goriška knjižnica) in profesionalnimi nevladniki, saj prav ti delajo z dušo in ustvarjajo presežke ter dodano vrednost v primerjavi z ljubiteljsko kulturo in javnimi zavodi v kulturi, ki večinoma (velika izjema je tu SNG Nova Gorica) nimajo lastne kulturne produkcije, ampak jo predvsem kupujejo od drugod s proračunskim denarjem.
Največji korak naprej pa lahko naredimo brez velikih denarnih vložkov, saj na Goriškem deluje ali bi rado delovalo veliko število kulturnih zavodov, društev in samozaposlenih v kulturi, ki se želijo s kulturo preživljati, a jih/nas prepreke v obliki prekomerne birokracije, (pre)visokih najemnin za prostore in (za moje pojme) hiperprodukcije dogodkov na našem območju, ki jim navaden »kulturni potrošnik« sploh ne more slediti, pri tem ovirajo. Ampak za to mora občinska uprava aktivno sodelovati z zavodi in njihovimi direktorji ter sveti zavodov. Toliko lepih lokacij in toliko dobrih izvajalcev in ustvarjalcev imamo, da je to potrebno izkoristiti. Upam, da bo kandidatura za Evropsko prestolnico kulture (EPK) 2025 izvedena korektno in proaktivno z vsemi deležniki v kulturi, saj je to res velika priložnost, ki je ne gre zamuditi.
Ena od težav na Goriškem je tudi informiranost javnosti. Tradicionalne metode so drage (plakatiranje, jumbo plakati), nove tehnologije pa so zgodba zase. Gre po principu »vsak obdeluje svoj vrtiček«. Lep primer je dejstvo, da na področju Nove Gorice in Gorice, ki ga navaden občan lahko prekolesari v slabe pol urice, v letu 2018 še vedno ne obstaja enoten spletni portal, kjer bi bili objavljeni vsi prihajajoči dogodki na enem mestu. Vsaka slovenska in italijanska inštitucija ima svojo spletno stran, obe mestni občini imata svojo spletno stran, obe turistični zvezi imata svojo spletno stran in seveda niso na vseh spletnih straneh vsi dogodki od vseh. Tako da se mora potencialni kulture željni občan (in teh verjamem, da ni malo, vsaj sodeč po lastnih izkušnjah in obisku) kar pošteno potruditi, da najde vse dogajanje in na podlagi prejetih informacij izbere sebi najprimernejšo.
V Goriški.si predstavljaš stalnico, ki je prisotna že od samih začetkov gibanja. Kako doživljaš evolucijo gibanja od začetkov do danes in kako vidiš Goriško.si v prihodnje?
Gibanje je postalo društvo in društva obstajajo, dokler so njihove članice in člani družbeno angažirani. Seveda prihaja do nihanj, vsi člani smo namreč tu prostovoljno, nehonorirano in temu namenjamo ogromno svojega prostega časa, da vsak s svojim znanjem iz posameznega področja prispeva k odločitvam, ki nam jih ponuja občinska uprava. Glede na velikansko število podanih pobud v mestnem svetu s strani naših štirih svetnikov in glede na to, da novih pobud ne manjka, je naslednji korak stopiti med odločevalce v občinski upravi. Samo tako bomo lahko realizirali večino vsega, kar smo si zastavili in si sproti še zastavljamo. Če imaš namreč na voljo upravo s 85 motiviranimi zaposlenimi, ni vrag, da se da izpeljati večino zastavljenih ciljev. Če se hoče, se da.
Goriška.si smo vsi tisti, ki nam je za Goriško mar in mislim, da takih ne manjka. Zato upam in na tem mestu tudi pozivam bralce, da se opogumijo in nas kontaktirajo s pobudami, ki bodo v dobro njih samih in vseh preostalih občank in občanov. Tako sem začel sam, a skupaj je lažje.
Pa še nekaj za »poletno branje« tistim, ki bi se malo poglobili v to, kar sem skušal povedati:
http://www.asociacija.si/si/2018/07/11/potrebujemo-zupanje-ki-razumejo-pomen-kulture/
https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/sredstva-namenjena-kulturi-bi-bila-lahko-smotrneje-razporejena/426562
http://www.rtvslo.si/kultura/novice/zakaj-kulture-ne-gre-meriti-zgolj-v-bdp-ju-in-kdaj-bo-slovenija-dobila-definicijo-kreativnih-industrij/387658
Gorazd, v Novi Gorici si poznan predvsem kot glasbenik, organizator glasbenih prireditev in festivalov ter kulturni delavec. Nemalokdo kar debelo pogleda, ko mu poveš, da si po izobrazbi pravzaprav univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva. Razloži nam, kako združuješ dva na pogled popolnoma različna poklica!
V bistvu ju ne. Po zaključenem študiju gradbeništva sem namreč pet let delal v projektantskem biroju v Solkanu in opravil tudi strokovni izpit za vodjo projektov. Hvaležen sem za vse nabrane izkušnje, način dela ter strokovni pristop, ki sem ga v tem delovnem okolju skušal osvojiti, a sem med delom vedno imel manjši problem: neskončno ljubezen do (klasične) glasbe. Tako je v nekem obdobju mojega življenja prišlo do rednega delovanja na dveh frontah: čez dan projektiranje mostov in stavb, zvečer in ponoči organizacija glasbenih skupin in igranje viole v (pre)več zasedbah.
Na koncu sem se odločil, da bom sledil srcu in, ker se z glasbo ukvarjam že od male šole, odločitev ni bila pretirano težka.
Klasično vprašanje. Kdaj in zakaj si se pridružil Goriški.si in kaj te je gnalo k temu, da si se aktiviral tudi na družbeno-političnem področju?
Kot simpatizer sem Goriško.si spremljal že od dneva nastanka. V gibanju so namreč združeni skoraj vsi najaktivnejši Novogoričani moje generacije, ki jim že od malih nog zaupam. In na zaupanje ter iskrenost dam ogromno!
Z Luko Manojlovićem sva celo obiskovala skupaj vrtec in glasbeno šolo in ker sva oba srčna človeka z željo po napredku pa tudi zato, ker v gibanju ni bilo nikogar, ki bi se na lokalnem nivoju s problematiko kulture in kulturne politike ukvarjal insajdersko, se mi je odločitev o pridružitvi gibanju zdela najbolj normalen korak. Pomemben dejavnik odločitve, da pristopim aktivneje v gibanje, je tudi dejstvo, da se znotraj gibanja dela predvsem za skupno korist in ne za koristi posameznikov; na dolgi rok ima po mojem prav posameznik potemtakem največ od tega. Povedati moram tudi, da v Goriški.si probleme rešujemo z upoštevanjem argumentov in ne kriterijev »naš – vaš« ali pa »prijazen – neprijazen sogovornik«, kakor to počnejo v marsikateri drugi politični opciji. Pa še ena stvar je: če želiš spremembe, jih moraš začeti izvajati. Samo s šank debatami in jamranjem ne bomo dosegli nič drugega kot to, da bomo samo še bolj skregani med seboj.
Poznan si kot producent Glasbenega društva NOVA in Zavoda lepih umetnosti UPOL, v okviru katerih že več let organizirate festival in glasbeno tekmovanje Svirél v Goriških Brdih, poletno orkestrsko šolo in festival OrkesterkamP v Bovcu, Glasbene večere v Bukovici ter množico drugih koncertov in glasbenih dogodkov. Se imaš za glasbenika, organizatorja glasbenih prireditev, glasbenega menedžerja ali vse troje?
Sem res? Me veseli. Sedaj bi me morali vprašati še tisto famozno: »Vidim, da imaš super hobije, kaj pa počneš za preživetje?«
Znanka iz učiteljskih vrst mi je ob mojem zaključku gimnazije dejala, da je zanjo glasbenik le tisti, ki je zaključil ustrezno glasbeno šolanje. In delno ji dam prav, delno pa… Glasbenik je za moje pojme vsak, ki v glasbi uživa, jo zna (po)ustvarjati in to deli z ostalimi okoli sebe. Glede na to, da na odru, ko igram s kvartetom Podokničarji, ali pa kot član katerega od orkestrov NOVA, doživljam najlepše in s pozitivno energijo najpolnejše trenutke, se smatram tudi za glasbenika. Seveda ljubiteljskega. Občudujem in z vso vnemo podpiram vse tiste, ki so glasbeno šolanje dali skozi do zaključka akademij. Povprečen smrtnik si niti predstavlja ne, kako težko je to; toliko vaje, samodiscipline, ponavljanja enih in istih not, z željo doseči popolnost izvedbe.
Menedžerstvo ni ravno moj najmočnejši adut, tako da to počnem bolj po »sili razmer«, medtem ko se v organizaciji znajdem že od malega. To da sem »tisti, ki zadevo spelje«, me vedno navdihuje, a za to, da kaj organiziram, potrebujem okoli sebe dobre ideologe. Priznam, da sem zaenkrat v življenju imel srečo, saj sem vedno delal s takšnimi ljudmi, ki so s svojimi idejami in vizijami bili pred časom. In trudil se bom, da bom take srečeval še naprej.
V Goriški.si se ukvarjaš predvsem s področjem kulture in si bil v iztekajočem se mandatnem obdobju član Odbora za kulturo, šolstvo in šport MONG. Dosegel si spremembo odloka o sofinanciranju kulturnih projektov, s čimer si obetamo bolj učinkovito financiranje kulturne produkcije. Za kakšno spremembo gre?
Gre za prvi korak v smer intenzivnejšega in bolj selektivnega financiranja kulturnih projektov, ki novogoriški občini prinašajo tako kvalitetne projekte, kakršni so t.i. »kulturni turisti« in predvsem prepoznavnost MONG tudi drugod po Sloveniji ter svetu, za kar je kultura prav tako pomembna kot šport. Glavna ideja je ta, da se z denarjem, ki ga občina razdeli za kulturne projekte, ne podpira kvantitete dogodkov in kulturnih produktov, ampak mora biti prioriteta kvaliteta.
Ravno v teh dneh naj bi se z občinsko upravo ponovno sestali in skupaj skušali najti še več izboljšav odloka, s katerim bi radi dosegli predvsem večjo vključenost profesionalnih nevladnih organizacij (NVO) v lokalno kulturno politiko. Prav to, da smo se med NVO-ji v kulturi začeli intenzivno povezovati in (kljub mnogokrat popolnoma različnim stališčem) v pogovorih s kulturnimi javnimi inštitucijami, ljubiteljskimi društvi in občinsko upravo nastopati skupaj ter v en glas, si štejem kot velik korak naprej. A smo šele na začetku poti, sploh glede na obče prepričanje, da se od kulture »ne da živeti« in da gre v večini za prostočasno, popoldansko dejavnost.
V zadnjem obdobju sta v našem okolju odmevali zgodbi o dveh stavbah, ki sta edinstvena primerka tehniške in stavbne dediščine na Goriškem. Gre seveda za Remizo, v kateri je trenutno pohištveni diskont, in Vilo Rafut, katere prodajo na javni dražbi je angažirana javnost v zadnjem trenutku preprečila, vendar je njena usoda še vedno nedorečena. Kakšne vsebine si predstavljaš v teh dveh objektih?
Debata o tem, kaj bi vse lahko imeli v naših »opuščenih objektih«, če bi se odgovorni v občinski upravi posvetili reševanju te problematike s polno paro in z malo več ambicioznosti, me vsakič znova malce razžalosti. Ker se že toliko časa nič ne premakne, da človeka mine, da bi sploh se še ukvarjal s tem. Ampak, ker že vprašate: za Remizo smo pripravili tehten predlog za Prostor inovacij in novih umetnosti, oz. krajše: PiNU. Gre za kulturno-podjetniški center, kjer bi se prepletala umetnost, visoka tehnologija, podjetništvo, coworking prostori ter izobraževanja za mladino, da se v njih že od malih nog prebuja t.i. »creative thinking« - ustvarjalno mišljenje. Žal dolgoročni najem Remize, najprimernejšega prostora za to dejavnost na Goriškem, v mestnem svetu ni bil potrjen. Da pa je bila to zelo občutljiva tema, na kateri so se lomili interesi in stališča, priča že prisotnost svetnikov na seji: mislim, da je bila to najbolj obiskana seja v iztekajočem se mandatu, z vsemi 32-imi svetniki.
V vili Rafut osebno vidim kombinacijo kavarne, knjižnice, galerije, muzeja in seveda parka; vidim prostor, kjer bi se srečevali Novogoričani in Goričani, kjer bi lahko delal v miru preko interneta in razmišljal o novih idejah in njihovih izvedbah. Pomembno je, da objekt zaživi in s predispozicijo, ki jo ima, in ne vidim razloga, da ne bi. Tudi lega je strateška in menim, da bi vanjo hodili tako Novogoričani kot Goričani. Zadnja tri leta sem zaradi projekta Svirél dva cela tedna preživel od jutra do pozne noči v Vili Vipolže, ki jo lahko vzamemo za zgled in vzor. Pravzaprav občino Brda, vsaj glede tega, da so uspeli pridobiti sredstva Ministrstva za kulturo in EU za obnovo.
Kulturni utrip na Goriškem je še vedno precej živahen. Ponašamo se s kakovostno gledališko hišo, Kulturnim domom, bogato založeno knjižnico, muzejem in raznimi društvi in posamezniki, ki skrbijo za kulturno ponudbo. Kljub temu je težav veliko. Izpostavil bi neurejeno financiranje projektov ter pogosto slab finančni položaj kulturnih delavcev in umetnikov, zaradi katerega več energije posvečajo boju za lastno eksistenco kot ustvarjanju. Kaj se da na tem področju še narediti, da bomo kulturno ponudbo ohranjali in izboljševali, hkrati pa kulturnim delavcem zagotovili zadovoljiv gmotni položaj?
Zadeva je kompleksna. Za začetek je potrebno preseči razmišljanje po posameznih občinah. Najboljši in največji projekti so namreč »medobčinski«, saj v posamezni občini ne dobiš dovolj kvalitetnih, zagnanih in navdahnjenih oseb, ki bi lahko s posameznimi projekti ustvarjali presežek. Tako kvalitetni kot finančni.
V profesionalno nevladniško kulturo je potrebno investirati, saj ne gre za denar vržen stran, ampak nam raziskave in študije kažejo na to, da se vsak vložen evro vsaj podvoji, če ne celo potroji (predvsem preko t.i. kulturnega turizma pa tudi boljšega in bolj pestrega bivanjskega prostora, angažmajem lokalnih akterjev, promocije kraja, ipd.). Aktivno je potrebno spodbujati sodelovanje med inštitucijami (Kulturni dom, Goriški muzej, Slovensko narodno gledališče, Goriška knjižnica) in profesionalnimi nevladniki, saj prav ti delajo z dušo in ustvarjajo presežke ter dodano vrednost v primerjavi z ljubiteljsko kulturo in javnimi zavodi v kulturi, ki večinoma (velika izjema je tu SNG Nova Gorica) nimajo lastne kulturne produkcije, ampak jo predvsem kupujejo od drugod s proračunskim denarjem.
Največji korak naprej pa lahko naredimo brez velikih denarnih vložkov, saj na Goriškem deluje ali bi rado delovalo veliko število kulturnih zavodov, društev in samozaposlenih v kulturi, ki se želijo s kulturo preživljati, a jih/nas prepreke v obliki prekomerne birokracije, (pre)visokih najemnin za prostore in (za moje pojme) hiperprodukcije dogodkov na našem območju, ki jim navaden »kulturni potrošnik« sploh ne more slediti, pri tem ovirajo. Ampak za to mora občinska uprava aktivno sodelovati z zavodi in njihovimi direktorji ter sveti zavodov. Toliko lepih lokacij in toliko dobrih izvajalcev in ustvarjalcev imamo, da je to potrebno izkoristiti. Upam, da bo kandidatura za Evropsko prestolnico kulture (EPK) 2025 izvedena korektno in proaktivno z vsemi deležniki v kulturi, saj je to res velika priložnost, ki je ne gre zamuditi.
Ena od težav na Goriškem je tudi informiranost javnosti. Tradicionalne metode so drage (plakatiranje, jumbo plakati), nove tehnologije pa so zgodba zase. Gre po principu »vsak obdeluje svoj vrtiček«. Lep primer je dejstvo, da na področju Nove Gorice in Gorice, ki ga navaden občan lahko prekolesari v slabe pol urice, v letu 2018 še vedno ne obstaja enoten spletni portal, kjer bi bili objavljeni vsi prihajajoči dogodki na enem mestu. Vsaka slovenska in italijanska inštitucija ima svojo spletno stran, obe mestni občini imata svojo spletno stran, obe turistični zvezi imata svojo spletno stran in seveda niso na vseh spletnih straneh vsi dogodki od vseh. Tako da se mora potencialni kulture željni občan (in teh verjamem, da ni malo, vsaj sodeč po lastnih izkušnjah in obisku) kar pošteno potruditi, da najde vse dogajanje in na podlagi prejetih informacij izbere sebi najprimernejšo.
V Goriški.si predstavljaš stalnico, ki je prisotna že od samih začetkov gibanja. Kako doživljaš evolucijo gibanja od začetkov do danes in kako vidiš Goriško.si v prihodnje?
Gibanje je postalo društvo in društva obstajajo, dokler so njihove članice in člani družbeno angažirani. Seveda prihaja do nihanj, vsi člani smo namreč tu prostovoljno, nehonorirano in temu namenjamo ogromno svojega prostega časa, da vsak s svojim znanjem iz posameznega področja prispeva k odločitvam, ki nam jih ponuja občinska uprava. Glede na velikansko število podanih pobud v mestnem svetu s strani naših štirih svetnikov in glede na to, da novih pobud ne manjka, je naslednji korak stopiti med odločevalce v občinski upravi. Samo tako bomo lahko realizirali večino vsega, kar smo si zastavili in si sproti še zastavljamo. Če imaš namreč na voljo upravo s 85 motiviranimi zaposlenimi, ni vrag, da se da izpeljati večino zastavljenih ciljev. Če se hoče, se da.
Goriška.si smo vsi tisti, ki nam je za Goriško mar in mislim, da takih ne manjka. Zato upam in na tem mestu tudi pozivam bralce, da se opogumijo in nas kontaktirajo s pobudami, ki bodo v dobro njih samih in vseh preostalih občank in občanov. Tako sem začel sam, a skupaj je lažje.
Pa še nekaj za »poletno branje« tistim, ki bi se malo poglobili v to, kar sem skušal povedati:
http://www.asociacija.si/si/2018/07/11/potrebujemo-zupanje-ki-razumejo-pomen-kulture/
https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/sredstva-namenjena-kulturi-bi-bila-lahko-smotrneje-razporejena/426562
http://www.rtvslo.si/kultura/novice/zakaj-kulture-ne-gre-meriti-zgolj-v-bdp-ju-in-kdaj-bo-slovenija-dobila-definicijo-kreativnih-industrij/387658